Page 89 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 89
Rdeče klasje
laščenci člane komisij za agrarno reformo posmehljivo imenovali za »be-
dake« in »pastirje« (1995, 97, 103). Kot bomo videli v nadaljevanju, sledi
starih statusnih in razrednih razlik med kmeti niso izginile niti v kmetij-
skih delovnih zadrugah. Možnost, da bi take razlike zbledele med kme-
ti zasebniki, je bila verjetno še bistveno manjša. Revolucija je sicer močno
oslabila materialno osnovo gospostva predstavnikov in skupin nekdanje-
ga vladajočega razreda na podeželju, vendar ne vsem enako in ne popol-
noma. Vidne razlike v posesti zemlje so se ohranile najmanj do leta 1953,
ko se je zemljiški maksimum ustalil na 10 ha. Prav tako niso bili enako
prizadeti vaški lastniki trgovin, mesarij, majhnih industrijskih podjetij
in gostiln na eni strani ter uspešni vaški (domači) obrtniki (krojači, ko-
larji, kovači ipd.) na drugi strani, ki so v primerjavi s prvimi s strani ob-
lasti uživali bistveno več tolerance (Prinčič 1994b, 103–104). Nekaterim je
uspelo dobiti ali ohraniti (zakupna) dovoljenja za vodenje gostiln, drugim
pa ne itd. Nekateri se niso znašli samo v ekonomskem pogledu, pač pa so
svoje mesto dobili tudi v novem političnem sistemu. V občini Ig, ki je po
upravni reformi obsegala bistveno večji teritorij od nekdanjega KLO Ig, je
npr. spomladi 1952 obstajalo 16 zasebnih obrtnih podjetij. Samo pri štirih
pa obstaja zabeležka, ki napeljuje, da so se obrtniki ukvarjali tudi s kme-
tijstvom (oziroma da so imeli zemljo), nekateri samo sezonsko. Taka sta
bila dva čevljarska mojstra, en kovaški in en mizarski. Največ je bilo kova-
ških mojstrov – kar pet, sledili so krojaški mojstri – trije, ki so bili očitno
tudi poslovno najuspešnejša skupina, kajti pri vseh je partijsko poročilo
zabeležilo, da imajo lepe hiše oziroma da so si celo gradili nove. Od drugih
obrtnikov se je z lepo novo hišo in celo z novo delavnico očitno lahko po-
hvalil samo še en kovaški mojster, ki je bil poleg OF tudi član Zveze bor-
cev. Kar 13 obrtnikov od 16 je bilo članov OF. Omenjena sta še dva kmeta,
ki sta se z obrtjo kot »šušmarja« ukvarjala samo v zimskem času. (ZAL,
31/9 OLO LJO, 28, 40, Politična in gospodarska analiza področja KLO Ig
pri Ljubljani, 1952. Priloga: Poročilo o pregledu privatnih obrtnih podjetij
v področju bodoče občine Ig, 8. april 1952)
Glavna težava interpretacije podatkov o agrarnih interesentih pa
je, ali odražajo samo gospodarsko stanje kmečkih gospodinjstev v ne-
kem razmeroma kratkem zgodovinskem trenutku, tj. spomladi 1947, ali
pa nam ponujajo sliko stanja v vsaj nekoliko daljšem časovnem razdobju.
Zato zaključki na osnovi teh podatkov ne morajo biti pretirano ambicio-
zni. Pri raziskovanju namreč doslej nisem naletel na podatke, kolikšne-
mu številu gospodarstev je bila v revizijah tistega leta zemlja iz naslova
89
laščenci člane komisij za agrarno reformo posmehljivo imenovali za »be-
dake« in »pastirje« (1995, 97, 103). Kot bomo videli v nadaljevanju, sledi
starih statusnih in razrednih razlik med kmeti niso izginile niti v kmetij-
skih delovnih zadrugah. Možnost, da bi take razlike zbledele med kme-
ti zasebniki, je bila verjetno še bistveno manjša. Revolucija je sicer močno
oslabila materialno osnovo gospostva predstavnikov in skupin nekdanje-
ga vladajočega razreda na podeželju, vendar ne vsem enako in ne popol-
noma. Vidne razlike v posesti zemlje so se ohranile najmanj do leta 1953,
ko se je zemljiški maksimum ustalil na 10 ha. Prav tako niso bili enako
prizadeti vaški lastniki trgovin, mesarij, majhnih industrijskih podjetij
in gostiln na eni strani ter uspešni vaški (domači) obrtniki (krojači, ko-
larji, kovači ipd.) na drugi strani, ki so v primerjavi s prvimi s strani ob-
lasti uživali bistveno več tolerance (Prinčič 1994b, 103–104). Nekaterim je
uspelo dobiti ali ohraniti (zakupna) dovoljenja za vodenje gostiln, drugim
pa ne itd. Nekateri se niso znašli samo v ekonomskem pogledu, pač pa so
svoje mesto dobili tudi v novem političnem sistemu. V občini Ig, ki je po
upravni reformi obsegala bistveno večji teritorij od nekdanjega KLO Ig, je
npr. spomladi 1952 obstajalo 16 zasebnih obrtnih podjetij. Samo pri štirih
pa obstaja zabeležka, ki napeljuje, da so se obrtniki ukvarjali tudi s kme-
tijstvom (oziroma da so imeli zemljo), nekateri samo sezonsko. Taka sta
bila dva čevljarska mojstra, en kovaški in en mizarski. Največ je bilo kova-
ških mojstrov – kar pet, sledili so krojaški mojstri – trije, ki so bili očitno
tudi poslovno najuspešnejša skupina, kajti pri vseh je partijsko poročilo
zabeležilo, da imajo lepe hiše oziroma da so si celo gradili nove. Od drugih
obrtnikov se je z lepo novo hišo in celo z novo delavnico očitno lahko po-
hvalil samo še en kovaški mojster, ki je bil poleg OF tudi član Zveze bor-
cev. Kar 13 obrtnikov od 16 je bilo članov OF. Omenjena sta še dva kmeta,
ki sta se z obrtjo kot »šušmarja« ukvarjala samo v zimskem času. (ZAL,
31/9 OLO LJO, 28, 40, Politična in gospodarska analiza področja KLO Ig
pri Ljubljani, 1952. Priloga: Poročilo o pregledu privatnih obrtnih podjetij
v področju bodoče občine Ig, 8. april 1952)
Glavna težava interpretacije podatkov o agrarnih interesentih pa
je, ali odražajo samo gospodarsko stanje kmečkih gospodinjstev v ne-
kem razmeroma kratkem zgodovinskem trenutku, tj. spomladi 1947, ali
pa nam ponujajo sliko stanja v vsaj nekoliko daljšem časovnem razdobju.
Zato zaključki na osnovi teh podatkov ne morajo biti pretirano ambicio-
zni. Pri raziskovanju namreč doslej nisem naletel na podatke, kolikšne-
mu številu gospodarstev je bila v revizijah tistega leta zemlja iz naslova
89
