Page 96 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 96
kmet, pol proletarec
29.545 din. Hudo kazen, dva meseca poboljševalnega dela, je septembra
1949 dobil tudi gozdni delavec z Vrha treh kraljev, ker je utajil davke na
promet s proizvodi, vendar ni zapisano, s katerimi.
Splošni vpisnik za prekrške 1949–1950 in 1951 je za okraj Ljubljana –
okolica zabeležil 20 visokih denarnih kazni v razponu od 2.000 do 10.000
din. Nadalje so zabeležene tri kaznovanja na poboljševalno delo za tri me-
sece in en primer take kazni za dva meseca. Zabeležene so tudi tri zapor-
ne kazni, od katerih obstaja le za en zanesljiv podatek o dolžini izrečene
kazni (štiri mesece), v ostalih dveh primerih dolžina ni povsem jasna. V
dveh primerih sta bili izrečeni kazni prepovedi opravljanja službe za dve
leti, v enem primeru pa je bila za šest mesecev izrečena prepoved napre-
dovanja zaradi malomarnega poslovanja v trgovini. Ostale denarne kazni
so bile nižje od 2.000 din, veliko je tudi oprostitev oziroma ustavitev ka-
zenskih postopkov, in kot rečeno, v mnogih primerih kazen sploh ni na-
vedena. Zelo veliko je tudi opominov, ob katerih je včasih navedena vi-
šina škode v denarju. Škoda nad 2.000 din je bila izračunana v devetih
primerih, od tega štirikrat nad 10.000 din. Drugače kot v nekaterih dru-
gih primerih pa tukaj ni zabeleženo, ali so morale odgovorne osebe ško-
do poravnati.
Izmed vseh navedenih primerov najbolj »bode v oči« usoda devet-
najstletne trgovske pomočnice, ki je dobila nenavadno visoko kazen za
manko 6,9 kg sladkorja. Dokumenti tistega časa iz okolice Ljubljane so
na splošno polni raznovrstnih evidenc, ki manko določenih količin blaga
merijo v kilogramih. Zgodba o 20.000 kg neoddanega mesa iz Prekmurja
si je zaslužila svoje mesto v časopisu, manjkajoči kilogrami moke, slad-
korja, masti itd. pa so podeželskim administratorjem, kontrolorjem in
odbornikom jemali ure in ure ter običajne ljudi nemalokrat spravljali v
obup in jezo. Vsiljuje se vprašanje, čemu je bilo vse to potrebno? Na eni
strani ni nobenega dvoma, da se je Jugoslavija leta 1948 znašla v neprije-
tnem položaju. Poleg izrazito neugodnih mednarodnih razmer sta uved-
ba planskega gospodarstva in projekt industrializacije (1947) prinesla
vrsto kolosalnih problemov. Od leta 1946 do pomladi 1948 se je število za-
poslenih izven kmetijstva v vsej Jugoslaviji povečalo za skoraj 50 %, koli-
čina žita, ki jo je odkupila država, pa se je povečala samo za nekaj več kot
pol odstotka. Kmetijska pridelava se glede na predvojno stanje skorajda
ni povečala. Zaskrbljujoča je bila tudi produktivnost industrije, kajti leta
1949 se je npr. v Jugoslaviji zaposlenost v nekmetijskih dejavnostih po-
večala za kar 87 %, proizvodnja pa samo za 39 % (Čepič 2005b, 896; Čepič
96
29.545 din. Hudo kazen, dva meseca poboljševalnega dela, je septembra
1949 dobil tudi gozdni delavec z Vrha treh kraljev, ker je utajil davke na
promet s proizvodi, vendar ni zapisano, s katerimi.
Splošni vpisnik za prekrške 1949–1950 in 1951 je za okraj Ljubljana –
okolica zabeležil 20 visokih denarnih kazni v razponu od 2.000 do 10.000
din. Nadalje so zabeležene tri kaznovanja na poboljševalno delo za tri me-
sece in en primer take kazni za dva meseca. Zabeležene so tudi tri zapor-
ne kazni, od katerih obstaja le za en zanesljiv podatek o dolžini izrečene
kazni (štiri mesece), v ostalih dveh primerih dolžina ni povsem jasna. V
dveh primerih sta bili izrečeni kazni prepovedi opravljanja službe za dve
leti, v enem primeru pa je bila za šest mesecev izrečena prepoved napre-
dovanja zaradi malomarnega poslovanja v trgovini. Ostale denarne kazni
so bile nižje od 2.000 din, veliko je tudi oprostitev oziroma ustavitev ka-
zenskih postopkov, in kot rečeno, v mnogih primerih kazen sploh ni na-
vedena. Zelo veliko je tudi opominov, ob katerih je včasih navedena vi-
šina škode v denarju. Škoda nad 2.000 din je bila izračunana v devetih
primerih, od tega štirikrat nad 10.000 din. Drugače kot v nekaterih dru-
gih primerih pa tukaj ni zabeleženo, ali so morale odgovorne osebe ško-
do poravnati.
Izmed vseh navedenih primerov najbolj »bode v oči« usoda devet-
najstletne trgovske pomočnice, ki je dobila nenavadno visoko kazen za
manko 6,9 kg sladkorja. Dokumenti tistega časa iz okolice Ljubljane so
na splošno polni raznovrstnih evidenc, ki manko določenih količin blaga
merijo v kilogramih. Zgodba o 20.000 kg neoddanega mesa iz Prekmurja
si je zaslužila svoje mesto v časopisu, manjkajoči kilogrami moke, slad-
korja, masti itd. pa so podeželskim administratorjem, kontrolorjem in
odbornikom jemali ure in ure ter običajne ljudi nemalokrat spravljali v
obup in jezo. Vsiljuje se vprašanje, čemu je bilo vse to potrebno? Na eni
strani ni nobenega dvoma, da se je Jugoslavija leta 1948 znašla v neprije-
tnem položaju. Poleg izrazito neugodnih mednarodnih razmer sta uved-
ba planskega gospodarstva in projekt industrializacije (1947) prinesla
vrsto kolosalnih problemov. Od leta 1946 do pomladi 1948 se je število za-
poslenih izven kmetijstva v vsej Jugoslaviji povečalo za skoraj 50 %, koli-
čina žita, ki jo je odkupila država, pa se je povečala samo za nekaj več kot
pol odstotka. Kmetijska pridelava se glede na predvojno stanje skorajda
ni povečala. Zaskrbljujoča je bila tudi produktivnost industrije, kajti leta
1949 se je npr. v Jugoslaviji zaposlenost v nekmetijskih dejavnostih po-
večala za kar 87 %, proizvodnja pa samo za 39 % (Čepič 2005b, 896; Čepič
96
