Page 100 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 100
kmet, pol proletarec
Novi sistem zagotovljene preskrbe je v zaostrenih gospodarskih in
političnih razmerah na vseh ravneh povzročal številne težave. Najbolj na
splošno, običajni ljudje so si na vse mogoče načine prizadevali dokaza-
ti, zakaj so do nakaznic upravičeni, oblast pa je po drugi strani skrbelo,
koliko nakaznic je razdeljenih neupravičenim prejemnikom. Hudourniki
pošte s poročili, pritožbami in prošnjami so se valili sem in tja, zlasti na
relacijah: kmečka gospodinjstva – KLO – OLO in na njihove kontrolne
komisije ter potem včasih še naprej na Kontrolno komisijo pri vladi LRS.
Podjetja so razmetavala z delovnimi urami administratorjev, ki so oseb-
no preverjali zaposlene. Uslužbenka v podjetju Okrajne lesne industrije
Polhov Gradec je npr. spomladi 1950 osebno obiskala vse KLO, kjer so ži-
veli delavci – kmetje, če slučajno ne pripadajo gospodinjstvom z obvezni-
mi oddajami, zaradi česar potem ne bi bili upravičeni do določenih kart
(ali pa sploh do nobenih) (ZAL, 31/9 OLO LJO, 115, 269, Kontrolni zapi-
snik, 18. april 1950, 1). Uslužbenci UDB so se morali poleg lova na infor-
mbirojevce, špekulante, škodljivce in sovražnike vseh vrst vsaj v nekate-
rih primerih po novem ukvarjati še s težavo upravičenosti do živilskih
nakaznic. UDB je, npr., poleg neupravičenih prejemnikov nakaznic v pri-
meru Okrajnega kovinskega in mizarskega podjetja Ig zabeležila, da je
tamkajšnji upravnik, ki je bil lastnik 22 arov zemlje, pustil službo, ker ni
mogel dobiti kart za ženo in otroke. Kapetan UDB je ob tem dodal, da so
upravniku prepovedali uporabo strojev podjetja za njegovo domačo obrt,
kar po njegovi oceni ni bilo prav (ZAL, 31/9 OLO LJO, 26, 36, UDB za okraj
Ljubljana okolica, 2. januar 1951).
Poleg tega je bil sistem močno izpostavljen korupciji in to na najobču-
tljivejši ravni, osnovni preskrbi prebivalstva. In to je imelo nevaren poten-
cial za majanje ugleda oblasti. Ljudje so namreč do kart prišli preko pod-
jetja, kjer so bili zaposleni, ali preko domačega KLO. Funkcionarji KLO so
znali poskrbeti za svoje ljudi, toda neka pritožba prizadetih kmetov, ki
je pristala na pisalnih mizah same Kontrolne komisije pri Vladi LRS, je v
primeru KLO Borovnica, najverjetneje iz leta 1949, navajala, da ne vedno
za vse enako. Pritožba je posebej izpostavljala »imovite« odbornike KLO,
ki so neupravičeno prišli do kart, mnogi »nemaniči« pa naj bi ostali brez
njih. Odbornika KLO Borovnica K. J., npr., bi na podlagi pritožbe lahko
v okviru naše problematike izpostavili kot prizadevnega kmeta – delavca.
Svojega posestva sicer ni imel, je pa najel sedem njiv, redil svinje in koze.
Za obdelovanje polja je najemal delovno silo, sam pa je bil zaposlen na že-
leznici. In prejemal je vse karte. Na drugi strani so F. M. (sopodpisani v
pritožbi) odvzeli karte in ji predlagali, da naj gre v gozd po jagode in bo-
100
Novi sistem zagotovljene preskrbe je v zaostrenih gospodarskih in
političnih razmerah na vseh ravneh povzročal številne težave. Najbolj na
splošno, običajni ljudje so si na vse mogoče načine prizadevali dokaza-
ti, zakaj so do nakaznic upravičeni, oblast pa je po drugi strani skrbelo,
koliko nakaznic je razdeljenih neupravičenim prejemnikom. Hudourniki
pošte s poročili, pritožbami in prošnjami so se valili sem in tja, zlasti na
relacijah: kmečka gospodinjstva – KLO – OLO in na njihove kontrolne
komisije ter potem včasih še naprej na Kontrolno komisijo pri vladi LRS.
Podjetja so razmetavala z delovnimi urami administratorjev, ki so oseb-
no preverjali zaposlene. Uslužbenka v podjetju Okrajne lesne industrije
Polhov Gradec je npr. spomladi 1950 osebno obiskala vse KLO, kjer so ži-
veli delavci – kmetje, če slučajno ne pripadajo gospodinjstvom z obvezni-
mi oddajami, zaradi česar potem ne bi bili upravičeni do določenih kart
(ali pa sploh do nobenih) (ZAL, 31/9 OLO LJO, 115, 269, Kontrolni zapi-
snik, 18. april 1950, 1). Uslužbenci UDB so se morali poleg lova na infor-
mbirojevce, špekulante, škodljivce in sovražnike vseh vrst vsaj v nekate-
rih primerih po novem ukvarjati še s težavo upravičenosti do živilskih
nakaznic. UDB je, npr., poleg neupravičenih prejemnikov nakaznic v pri-
meru Okrajnega kovinskega in mizarskega podjetja Ig zabeležila, da je
tamkajšnji upravnik, ki je bil lastnik 22 arov zemlje, pustil službo, ker ni
mogel dobiti kart za ženo in otroke. Kapetan UDB je ob tem dodal, da so
upravniku prepovedali uporabo strojev podjetja za njegovo domačo obrt,
kar po njegovi oceni ni bilo prav (ZAL, 31/9 OLO LJO, 26, 36, UDB za okraj
Ljubljana okolica, 2. januar 1951).
Poleg tega je bil sistem močno izpostavljen korupciji in to na najobču-
tljivejši ravni, osnovni preskrbi prebivalstva. In to je imelo nevaren poten-
cial za majanje ugleda oblasti. Ljudje so namreč do kart prišli preko pod-
jetja, kjer so bili zaposleni, ali preko domačega KLO. Funkcionarji KLO so
znali poskrbeti za svoje ljudi, toda neka pritožba prizadetih kmetov, ki
je pristala na pisalnih mizah same Kontrolne komisije pri Vladi LRS, je v
primeru KLO Borovnica, najverjetneje iz leta 1949, navajala, da ne vedno
za vse enako. Pritožba je posebej izpostavljala »imovite« odbornike KLO,
ki so neupravičeno prišli do kart, mnogi »nemaniči« pa naj bi ostali brez
njih. Odbornika KLO Borovnica K. J., npr., bi na podlagi pritožbe lahko
v okviru naše problematike izpostavili kot prizadevnega kmeta – delavca.
Svojega posestva sicer ni imel, je pa najel sedem njiv, redil svinje in koze.
Za obdelovanje polja je najemal delovno silo, sam pa je bil zaposlen na že-
leznici. In prejemal je vse karte. Na drugi strani so F. M. (sopodpisani v
pritožbi) odvzeli karte in ji predlagali, da naj gre v gozd po jagode in bo-
100
