Page 101 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 101
Rdeče klasje
rovnice. »Prosimo, da se zadeva temeljito preišče in zlo pri korenu odpra-
vi. Vse sile za petletko!« (ZAL 31/9 OLO LJO, 115, 269, Kontrolna komisi-
ja V. L. R. Slovenije, Trgovinska inšpekcija) Na take zgodbe v istem času
naletimo tudi v Slovenskem poročevalcu (»Premalo delovne sile in preveč«
1949, 1).
»Zlo«, o katerem govori kmečka pritožba, je oblast odpravljala posto-
poma, od začetka leta 1951 in vse do leta 1953, ko so bile živilske in indu-
strijske nakaznice kakor tudi obvezni odkup za živila dokončno ukinjeni
(Čepič 1999b, 165–166). Do takrat si je oblast na različnih ravneh obupa-
no trudila ustvariti red ali pa vsaj vzpostaviti nadzor nad tem, kdo kaj
dobi. Pregled prošenj za živilske nakaznice in odgovori nanje na območju
OLO Ljubljana okolica ustvarjajo vtis, da so bili ukrepi oblasti zelo arbi-
trarni. Včasih je oblast pokazala razumevanje za stiske posameznikov,
še večkrat pa ne. Pri teh primerih je razvidno, da so bile posebej proble-
matične prav družine, ki so sredstva za preživljanje kombinirale iz kme-
tijstva in zaposlitve. Izpostavljam en tak primer iz februarja 1951. H. R.
iz Polšnika pri Litiji je bil zaposlen na železnici, hkrati pa je samega sebe
opisal kot malega kmetovalca. Po lastnih besedah je imel majhno kmetijo
v hribovitem predelu s plitvo in peščeno zemljo. Imel je ženo in štiri otro-
ke, za katere je prosil za živilsko nakaznico. Poudaril je, da tudi v službi ni
dobil nobene nakaznice. Pridelek mu je pobrala suša, družina pa se je po
njegovih besedah znašla na robu lakote. Pri konkretnem primeru manj-
ka utemeljitev, je pa na dokumentu kratek pripis: »vprašati M. sekretarja
O.O.O.F«. Pod tem pa: »pregledano – ni upravičen.« Najbrž je bil za H. R.
usoden podatek, da je posedoval 2,95 ha njive, kar je nekdo v dokumentu
tudi mastno podčrtal, poleg tega pa še 0,78 ha pašnika in 7,94 ha travni-
ka oziroma skupaj 11,67 ha (ZAL, 31/9 OLO LJO, 26, 36, Prošnja za živil-
ske nakaznice, 15. februar 1951).
Vsi ti primeri predstavljajo drobne koščke v mozaiku splošnega sta-
nja na podeželju tistega časa. Tito je že novembra 1948 javno podal oceno,
da je na podeželju prišlo do resnega porasta nezaupanja v ljudsko oblast.
V zanj značilnem slogu je dejal: »Poskušajo me prepričati, da gre samo
za nezaupanje do ljudske oblasti na lokalni ravni. Tega ne verjamem …«
(Bilandžić 1985, 130) Kolektivizacija pa se takrat sploh še ni začela.
»Polproletarci« in ljudska oblast
Različni dokumenti iz prvega povojnega obdobja v LRS nam pripovedu-
jejo, da oblast na splošno ni imela pozitivnega mnenja o delavcih, ki so z
101
rovnice. »Prosimo, da se zadeva temeljito preišče in zlo pri korenu odpra-
vi. Vse sile za petletko!« (ZAL 31/9 OLO LJO, 115, 269, Kontrolna komisi-
ja V. L. R. Slovenije, Trgovinska inšpekcija) Na take zgodbe v istem času
naletimo tudi v Slovenskem poročevalcu (»Premalo delovne sile in preveč«
1949, 1).
»Zlo«, o katerem govori kmečka pritožba, je oblast odpravljala posto-
poma, od začetka leta 1951 in vse do leta 1953, ko so bile živilske in indu-
strijske nakaznice kakor tudi obvezni odkup za živila dokončno ukinjeni
(Čepič 1999b, 165–166). Do takrat si je oblast na različnih ravneh obupa-
no trudila ustvariti red ali pa vsaj vzpostaviti nadzor nad tem, kdo kaj
dobi. Pregled prošenj za živilske nakaznice in odgovori nanje na območju
OLO Ljubljana okolica ustvarjajo vtis, da so bili ukrepi oblasti zelo arbi-
trarni. Včasih je oblast pokazala razumevanje za stiske posameznikov,
še večkrat pa ne. Pri teh primerih je razvidno, da so bile posebej proble-
matične prav družine, ki so sredstva za preživljanje kombinirale iz kme-
tijstva in zaposlitve. Izpostavljam en tak primer iz februarja 1951. H. R.
iz Polšnika pri Litiji je bil zaposlen na železnici, hkrati pa je samega sebe
opisal kot malega kmetovalca. Po lastnih besedah je imel majhno kmetijo
v hribovitem predelu s plitvo in peščeno zemljo. Imel je ženo in štiri otro-
ke, za katere je prosil za živilsko nakaznico. Poudaril je, da tudi v službi ni
dobil nobene nakaznice. Pridelek mu je pobrala suša, družina pa se je po
njegovih besedah znašla na robu lakote. Pri konkretnem primeru manj-
ka utemeljitev, je pa na dokumentu kratek pripis: »vprašati M. sekretarja
O.O.O.F«. Pod tem pa: »pregledano – ni upravičen.« Najbrž je bil za H. R.
usoden podatek, da je posedoval 2,95 ha njive, kar je nekdo v dokumentu
tudi mastno podčrtal, poleg tega pa še 0,78 ha pašnika in 7,94 ha travni-
ka oziroma skupaj 11,67 ha (ZAL, 31/9 OLO LJO, 26, 36, Prošnja za živil-
ske nakaznice, 15. februar 1951).
Vsi ti primeri predstavljajo drobne koščke v mozaiku splošnega sta-
nja na podeželju tistega časa. Tito je že novembra 1948 javno podal oceno,
da je na podeželju prišlo do resnega porasta nezaupanja v ljudsko oblast.
V zanj značilnem slogu je dejal: »Poskušajo me prepričati, da gre samo
za nezaupanje do ljudske oblasti na lokalni ravni. Tega ne verjamem …«
(Bilandžić 1985, 130) Kolektivizacija pa se takrat sploh še ni začela.
»Polproletarci« in ljudska oblast
Različni dokumenti iz prvega povojnega obdobja v LRS nam pripovedu-
jejo, da oblast na splošno ni imela pozitivnega mnenja o delavcih, ki so z
101
