Page 97 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 97
Rdeče klasje
2006, 402–403). Kako organizirati preskrbo za veliko število ljudi, ki so
zapustili kmetijstvo? Tem bolj, ker odsotnosti teh ljudi ni nadomestila
ustrezna tehnologija, saj le-te preprosto ni bilo dovolj. Na povečanje pro-
duktivnosti zasebnega kmetijstva je negativno vplivala tudi povprečna
majhnost in razdrobljenost posesti – 48 % vseh posesti v LRS je bilo tak-
rat velikih do 5 ha. Poleg tega je prva petletka največjo pozornost nameni-
la težki industriji in drugim kapitalnim investicijam, in to na račun proi-
zvodnje blaga za široko potrošnjo, ki je bilo drago in ga je primanjkovalo.
Slednje je negativno vplivalo na interese zasebnih kmetov, da bi ustvarja-
li in prodajali presežke državi (Čepič 2006, 403–404).
Vse to je pomenilo pomanjkanje. Pomanjkanje vodi v nezadovoljstvo,
le-to pa v potencialne socialne nemire, čemur se je hotela oblast za vsako
ceno izogniti. Pogoj za blažitev posledic tega pomanjkanja je bila kajpak
čim racionalnejša distribucija dobrin med populacijo, zato si je oblast pri-
zadevala nad njo vzpostaviti karseda učinkovit nadzor. Zgornji primeri
nam kažejo, da je bila v primerih, ko so ji stvari uhajale iz rok, pripravlje-
na poseči po zelo represivnih ukrepih. Poleg tega je bil leta 1948 v ta na-
men uveden sistem zagotovljene preskrbe, ki je nadomestil ali, natančne-
je, nadgradil prejšnji sistem racionirane preskrbe. Od prejšnjega sistema
preskrbe se je razlikoval prav v popolni prevladi države v trgovini. Pri za-
gotovljeni preskrbi so imeli na podlagi živilskih nakaznic pravico do bla-
ga vsi delavci, njihovi družinski člani, upokojenci, državni uslužbenci in
kmetje, ki so živeli od od vojne opustošenih pokrajin. Kmetje, ki so ime-
li po mnenju oblasti dovolj zemlje, da se preživljajo sami, so bili iz tega
kajpak izvzeti. Kmetje so poleg denarja za pridelke iz naslova obveznega
odkupa načeloma prejeli bone za industrijsko blago. Če pa so po poravna-
vi obveznosti do države še imeli presežke in so jih bili pripravljeni proda-
ti zadružnim trgovinam, so prav tako dobili bone za industrijsko blago,
ki jim je bilo hkrati na voljo po nižji ceni. Temu se je reklo vezana trgovi-
na, ki je v podobni obliki obstajala že v prvih povojnih letih (prim. Čepič
1997, 459; Čepič 1999b). Toda »Odredba o določitvi potrošnikov, ki jim je
zagotovljena preskrba« iz leta 1948 je imela en neprijeten dodatek: iz take
preskrbe so bili na splošno izvzeti ne samo kmetje, pač pa vsi tisti po-
trošniki, »ki so preskrbljeni z živili iz lastnega vira (od lastnega pridelka
– proizvodnje)« (Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije 1948,
133). Slednje je v praksi pomenilo, da do živilskih nakaznic niso bili upra-
vičeni niti vsi, katerih delovo razmerje ni bilo povezano z domačo kme-
tijo, ali pa so bili do njih upravičeni v omejenem obsegu. Npr., delavci v
97
2006, 402–403). Kako organizirati preskrbo za veliko število ljudi, ki so
zapustili kmetijstvo? Tem bolj, ker odsotnosti teh ljudi ni nadomestila
ustrezna tehnologija, saj le-te preprosto ni bilo dovolj. Na povečanje pro-
duktivnosti zasebnega kmetijstva je negativno vplivala tudi povprečna
majhnost in razdrobljenost posesti – 48 % vseh posesti v LRS je bilo tak-
rat velikih do 5 ha. Poleg tega je prva petletka največjo pozornost nameni-
la težki industriji in drugim kapitalnim investicijam, in to na račun proi-
zvodnje blaga za široko potrošnjo, ki je bilo drago in ga je primanjkovalo.
Slednje je negativno vplivalo na interese zasebnih kmetov, da bi ustvarja-
li in prodajali presežke državi (Čepič 2006, 403–404).
Vse to je pomenilo pomanjkanje. Pomanjkanje vodi v nezadovoljstvo,
le-to pa v potencialne socialne nemire, čemur se je hotela oblast za vsako
ceno izogniti. Pogoj za blažitev posledic tega pomanjkanja je bila kajpak
čim racionalnejša distribucija dobrin med populacijo, zato si je oblast pri-
zadevala nad njo vzpostaviti karseda učinkovit nadzor. Zgornji primeri
nam kažejo, da je bila v primerih, ko so ji stvari uhajale iz rok, pripravlje-
na poseči po zelo represivnih ukrepih. Poleg tega je bil leta 1948 v ta na-
men uveden sistem zagotovljene preskrbe, ki je nadomestil ali, natančne-
je, nadgradil prejšnji sistem racionirane preskrbe. Od prejšnjega sistema
preskrbe se je razlikoval prav v popolni prevladi države v trgovini. Pri za-
gotovljeni preskrbi so imeli na podlagi živilskih nakaznic pravico do bla-
ga vsi delavci, njihovi družinski člani, upokojenci, državni uslužbenci in
kmetje, ki so živeli od od vojne opustošenih pokrajin. Kmetje, ki so ime-
li po mnenju oblasti dovolj zemlje, da se preživljajo sami, so bili iz tega
kajpak izvzeti. Kmetje so poleg denarja za pridelke iz naslova obveznega
odkupa načeloma prejeli bone za industrijsko blago. Če pa so po poravna-
vi obveznosti do države še imeli presežke in so jih bili pripravljeni proda-
ti zadružnim trgovinam, so prav tako dobili bone za industrijsko blago,
ki jim je bilo hkrati na voljo po nižji ceni. Temu se je reklo vezana trgovi-
na, ki je v podobni obliki obstajala že v prvih povojnih letih (prim. Čepič
1997, 459; Čepič 1999b). Toda »Odredba o določitvi potrošnikov, ki jim je
zagotovljena preskrba« iz leta 1948 je imela en neprijeten dodatek: iz take
preskrbe so bili na splošno izvzeti ne samo kmetje, pač pa vsi tisti po-
trošniki, »ki so preskrbljeni z živili iz lastnega vira (od lastnega pridelka
– proizvodnje)« (Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije 1948,
133). Slednje je v praksi pomenilo, da do živilskih nakaznic niso bili upra-
vičeni niti vsi, katerih delovo razmerje ni bilo povezano z domačo kme-
tijo, ali pa so bili do njih upravičeni v omejenem obsegu. Npr., delavci v
97
