Page 127 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 127
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
toda bilo jih je tako malo (po prvih raziskavah vsega 25 v petdesetih ali,
če odštejemo Mauserja, v tridesetih letih), da ustanovitev družbe brez so-
delovanja iz notranjosti ni prišla v poštev. Slovenci so bili torej veliko na
slabšem kot Madžari, ki so ustanovili »Ungaro-croato« in »Oriente« pred-
vsem s kapitalom madžarskega in hrvaškega zaledja. Torej ni nič čudne-
ga, da je tudi v drugi skupini naših ladjarjev prišlo do enakih posledic kot
v prvi: nekateri so se obdržali z dobrim poslovanjem, drugi pa so morali
ta posel opustiti. Kakšni so vzroki tega opuščanja, ni razvidno iz pregle-
danih virov, ni pa dvoma, da je pri tem igrala veliko vlogo konkurenca
družb z močnim enotnim kapitalom.
Ugotovili smo, da je po številu lastnikov in ladij bilanca v drugi sku-
pini precej negativna. Toda reči moramo, da so k temu pripomogli po-
leg konservativnosti slovenske buržoazije in konkurence velikih ladjarjev
tudi politični vzroki. Omenili smo iredentizem v pomorskih mestih. Toda
to ni bil edini vzrok. Priprave na prvo svetovno vojno so bile, spričo nem-
ških zahtev po novi delitvi kolonij, dokaj očitne. Evropa je postajala ved-
no bolj podobna sodu smodnika. To je buržoazija gotovo občutila. Zato
ni čudno, če se je pri slovenski buržoaziji, ki je bila že tako konservativ-
na, okrepila naravna previdnost, ker so postajali posli v pomorstvu pre-
več tvegani kljub navidezno dobrim pogojem, ki jih je tedaj nudil Jadran.
Zato ni bilo pričakovati niti večjega števila posameznikov niti večje pove-
zave z zaledjem.
Hrvati in Italijani so dosegli, da so se nekatere njihove ladjarske
družine v Trstu spremenile v prave ladjarske dinastije. Hrvaške družine
Premuda, Gojič, Tripkovič, Martinolič, Gerolimič, predvsem pa Kozulič
so že sredi 19. stoletja zaslovele kot močne dinastije, ki so imele v poses-
ti in nadzirale velik del avstrijske trgovske mornarice. Podobno je bilo
z italijanskimi družinami Tarabocchia, Straulino, Mondolfo in drugimi.
Slovenci so začeli s pomorstvom prepozno, da bi kateri od ladjarjev imel
čas ustvariti si tak kapital, kot so ga zbrale omenjene hrvaške in italijan-
ske družine. Morda je imel to priliko Jelovšek, ki je bil eden prvih ladjar-
jev v tej dobi, vendar je bil njegov kapital premajhen, zato se je rešil v tr-
govsko komoro na Reki, kjer je delal kasneje tudi njegov sin. Pozno sicer,
vendar z dokaj velikim kapitalom bi to morda uspelo Karlu Jeleršiču ali
pa Henriku Angelu Jazbecu. Žal sta oba doživela družinsko tragedijo in
umrla brez moških potomcev. Jožef Gorup, ki je oba sina spravil k ladjar-
stvu, pa je prišel prepozno. Kmalu po njegovi smrti je prva svetovna voj-
127
toda bilo jih je tako malo (po prvih raziskavah vsega 25 v petdesetih ali,
če odštejemo Mauserja, v tridesetih letih), da ustanovitev družbe brez so-
delovanja iz notranjosti ni prišla v poštev. Slovenci so bili torej veliko na
slabšem kot Madžari, ki so ustanovili »Ungaro-croato« in »Oriente« pred-
vsem s kapitalom madžarskega in hrvaškega zaledja. Torej ni nič čudne-
ga, da je tudi v drugi skupini naših ladjarjev prišlo do enakih posledic kot
v prvi: nekateri so se obdržali z dobrim poslovanjem, drugi pa so morali
ta posel opustiti. Kakšni so vzroki tega opuščanja, ni razvidno iz pregle-
danih virov, ni pa dvoma, da je pri tem igrala veliko vlogo konkurenca
družb z močnim enotnim kapitalom.
Ugotovili smo, da je po številu lastnikov in ladij bilanca v drugi sku-
pini precej negativna. Toda reči moramo, da so k temu pripomogli po-
leg konservativnosti slovenske buržoazije in konkurence velikih ladjarjev
tudi politični vzroki. Omenili smo iredentizem v pomorskih mestih. Toda
to ni bil edini vzrok. Priprave na prvo svetovno vojno so bile, spričo nem-
ških zahtev po novi delitvi kolonij, dokaj očitne. Evropa je postajala ved-
no bolj podobna sodu smodnika. To je buržoazija gotovo občutila. Zato
ni čudno, če se je pri slovenski buržoaziji, ki je bila že tako konservativ-
na, okrepila naravna previdnost, ker so postajali posli v pomorstvu pre-
več tvegani kljub navidezno dobrim pogojem, ki jih je tedaj nudil Jadran.
Zato ni bilo pričakovati niti večjega števila posameznikov niti večje pove-
zave z zaledjem.
Hrvati in Italijani so dosegli, da so se nekatere njihove ladjarske
družine v Trstu spremenile v prave ladjarske dinastije. Hrvaške družine
Premuda, Gojič, Tripkovič, Martinolič, Gerolimič, predvsem pa Kozulič
so že sredi 19. stoletja zaslovele kot močne dinastije, ki so imele v poses-
ti in nadzirale velik del avstrijske trgovske mornarice. Podobno je bilo
z italijanskimi družinami Tarabocchia, Straulino, Mondolfo in drugimi.
Slovenci so začeli s pomorstvom prepozno, da bi kateri od ladjarjev imel
čas ustvariti si tak kapital, kot so ga zbrale omenjene hrvaške in italijan-
ske družine. Morda je imel to priliko Jelovšek, ki je bil eden prvih ladjar-
jev v tej dobi, vendar je bil njegov kapital premajhen, zato se je rešil v tr-
govsko komoro na Reki, kjer je delal kasneje tudi njegov sin. Pozno sicer,
vendar z dokaj velikim kapitalom bi to morda uspelo Karlu Jeleršiču ali
pa Henriku Angelu Jazbecu. Žal sta oba doživela družinsko tragedijo in
umrla brez moških potomcev. Jožef Gorup, ki je oba sina spravil k ladjar-
stvu, pa je prišel prepozno. Kmalu po njegovi smrti je prva svetovna voj-
127
