Page 19 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 19
Ladjedelništvo v preteklosti Pirana (14.–20. stoletje)
Pogled na Piransko ladjedelnico na rtu sv. Bernardina.
redno omejena. Vdani v svojo usodo so ribiči ostali pri svojem: »Dal de-
stina no se pol scampà« (Usodi se ne moremo izogniti), kar je bil najčeš-
či pregovor v njihovi sredini. Dogajalo se je namreč, da je ribič, ki je prišel
od batele na batel, zaradi konkurence gospodarjev večjih bark, ki so imeli
ribiče v kolonskem razmerju, naglo propadel. V takem primeru je nasta-
la najraje tragedija: od propada se ni več dvignil. Tako je nastal pregovor:
»Chi se ga scota con l’acqua calda, ga paura de la freda« (Kdor se je oparil
z vrelo vodo, se boji tudi hladne). Zaradi takšnih načel se ribiški stan ni
mogel dvigniti.11 Vse to je vplivalo tudi na delo in razvoj ladjedelnic, ki so
bile prisiljene ostati pri omenjenem številu tipov ladij in bark. Kljub vse-
mu temu pa so bile domače piranske potrebe bodisi po novih ladjah kakor
pri remontih in večjih popravilih takšne, da so bile stalno zaposlene. Prav
tako se je nadaljevalo domače kletno ladjedelništvo.
Kot rečeno, se je tak razvoj končal z osvoboditvijo slovenske Istre
leta 1945. Prva leta po osvoboditvi beležimo določeno nazadovanje, ki ga
je povzročilo po eni strani pomanjkanje materiala, ki je pred vojno pri-
hajal iz Italije, po drugi strani pa slabe prometne zveze s slovenskim za-
ledjem. Tako je prišlo do tega, da je leta 1948 prevzela Furegonijevo lad-
11 Ljudsko izročilo.
19
Pogled na Piransko ladjedelnico na rtu sv. Bernardina.
redno omejena. Vdani v svojo usodo so ribiči ostali pri svojem: »Dal de-
stina no se pol scampà« (Usodi se ne moremo izogniti), kar je bil najčeš-
či pregovor v njihovi sredini. Dogajalo se je namreč, da je ribič, ki je prišel
od batele na batel, zaradi konkurence gospodarjev večjih bark, ki so imeli
ribiče v kolonskem razmerju, naglo propadel. V takem primeru je nasta-
la najraje tragedija: od propada se ni več dvignil. Tako je nastal pregovor:
»Chi se ga scota con l’acqua calda, ga paura de la freda« (Kdor se je oparil
z vrelo vodo, se boji tudi hladne). Zaradi takšnih načel se ribiški stan ni
mogel dvigniti.11 Vse to je vplivalo tudi na delo in razvoj ladjedelnic, ki so
bile prisiljene ostati pri omenjenem številu tipov ladij in bark. Kljub vse-
mu temu pa so bile domače piranske potrebe bodisi po novih ladjah kakor
pri remontih in večjih popravilih takšne, da so bile stalno zaposlene. Prav
tako se je nadaljevalo domače kletno ladjedelništvo.
Kot rečeno, se je tak razvoj končal z osvoboditvijo slovenske Istre
leta 1945. Prva leta po osvoboditvi beležimo določeno nazadovanje, ki ga
je povzročilo po eni strani pomanjkanje materiala, ki je pred vojno pri-
hajal iz Italije, po drugi strani pa slabe prometne zveze s slovenskim za-
ledjem. Tako je prišlo do tega, da je leta 1948 prevzela Furegonijevo lad-
11 Ljudsko izročilo.
19
