Page 18 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
vedno visokih cen, ki so jih zahtevali lastniki ladjedelnic. Po drugi strani
pa niso imeli vsi ribiči svoje barke. Deloma so bili še vedno v kolonskem
razmerju do najemnikov ribjih rezervatov v Sečovljah in Strunjanu, delo-
ma pa so se poskusili povezati v manjše ali večje družbe oziroma zadru-
ge. Zato zasledimo tudi zadružno gradnjo ribiških bark. Ta se je odvija-
la v glavnem na obali ali v večjih kletnih prostorih. Gradili so v glavnem
ribiči sami s pomočjo tesarjev in smolarjev. Vsak zadružni ribič je vložil
svoj delež bodi v obliki kapitala bodi v obliki dela. Takih zadrug je bilo v
Piranu precej. Ker pa je bil pritisk kapitala prevelik, so zadruge kmalu raz-
padle. Drugi način gradnje je bil družabniški. Skupina dveh do šestih ri-
bičev se je odločila zgraditi barko za lastne potrebe. Ako je imela takšna
družba dovolj kapitala, je gradnjo barke naročila v ladjedelnici. Če pa ni
bilo dovolj kapitala, so se odločili graditi sami, kakor v primeru zadružne
gradnje. Takšne družbe so navadno obstajale, dokler je obstajala barka ali
dokler eden od družabnikov ni odkupil ostalih deležev. V tem primeru so
izpadli družabniki navadno gradili novo barko. Poznamo pa še individu-
alni način gradnje ribiških bark. Navadno se je ribič odločil, da si bo barko
zgradil sam. V ta namen je kupil potreben les, najel tesarja, ki mu je nap-
ravil rebra, vse ostalo delo pa je počasi opravil ribič sam. Takšna gradnja
je bila navadno najcenejša. Ribiču je poleg nizke cene omogočila tudi ne-
moteno posest in svobodno izkoriščanje svojega plovila.
Kot rečeno, je bil ribiški sloj najrevnejši sloj piranskega prebivalstva.
Vendar je bil vsak ribič ponosen na svojo barko in na svoj poklic. V zve-
zi z gradnjo ribiških bark so navadno rekli: »Xe meio esser paron de una
sessola, che servidor de una nave«, kar pomeni, da je bolje biti gospodar
majhne barčice kot sluga na veliki navi. Drug pregovor – temu podoben
– se glasi: »Meio esser paron de barca che mariner de barca« (Bolje je biti
gospodar barke kot mornar barke). Prav zaradi tega so ostali ribiči zves-
ti svojemu poklicu in prav zaradi tega je bilo piransko pristanišče pol-
no ribiških bark. Navadno je ribič ostal vse življenje pri enem tipu barke,
ni si želel boljše in večje – po načelu, da je »boljše sovražnik dobrega« (El
meio xe nemico del ben). Verjetno ta načela razložijo dejstvo, da se tako
v piranskih ladjedelnicah kakor v osebnih gradnjah pojavlja razmeroma
majhno število tipov ladij in bark. Vendar so bili primeri, ko je ribič pre-
šel od male barke tipa batela na večjo tipa batel ali batelon – po načelu,
da »koder pluje batela, lahko pluje tudi batel« (Dove va la batela pol an-
dar anca el batel). Po ustnem izročilu sodeč, so bili takšni primeri zelo
redki. Želja po vzponu je bila pri ribičih prav zaradi njihove revščine iz-
18
vedno visokih cen, ki so jih zahtevali lastniki ladjedelnic. Po drugi strani
pa niso imeli vsi ribiči svoje barke. Deloma so bili še vedno v kolonskem
razmerju do najemnikov ribjih rezervatov v Sečovljah in Strunjanu, delo-
ma pa so se poskusili povezati v manjše ali večje družbe oziroma zadru-
ge. Zato zasledimo tudi zadružno gradnjo ribiških bark. Ta se je odvija-
la v glavnem na obali ali v večjih kletnih prostorih. Gradili so v glavnem
ribiči sami s pomočjo tesarjev in smolarjev. Vsak zadružni ribič je vložil
svoj delež bodi v obliki kapitala bodi v obliki dela. Takih zadrug je bilo v
Piranu precej. Ker pa je bil pritisk kapitala prevelik, so zadruge kmalu raz-
padle. Drugi način gradnje je bil družabniški. Skupina dveh do šestih ri-
bičev se je odločila zgraditi barko za lastne potrebe. Ako je imela takšna
družba dovolj kapitala, je gradnjo barke naročila v ladjedelnici. Če pa ni
bilo dovolj kapitala, so se odločili graditi sami, kakor v primeru zadružne
gradnje. Takšne družbe so navadno obstajale, dokler je obstajala barka ali
dokler eden od družabnikov ni odkupil ostalih deležev. V tem primeru so
izpadli družabniki navadno gradili novo barko. Poznamo pa še individu-
alni način gradnje ribiških bark. Navadno se je ribič odločil, da si bo barko
zgradil sam. V ta namen je kupil potreben les, najel tesarja, ki mu je nap-
ravil rebra, vse ostalo delo pa je počasi opravil ribič sam. Takšna gradnja
je bila navadno najcenejša. Ribiču je poleg nizke cene omogočila tudi ne-
moteno posest in svobodno izkoriščanje svojega plovila.
Kot rečeno, je bil ribiški sloj najrevnejši sloj piranskega prebivalstva.
Vendar je bil vsak ribič ponosen na svojo barko in na svoj poklic. V zve-
zi z gradnjo ribiških bark so navadno rekli: »Xe meio esser paron de una
sessola, che servidor de una nave«, kar pomeni, da je bolje biti gospodar
majhne barčice kot sluga na veliki navi. Drug pregovor – temu podoben
– se glasi: »Meio esser paron de barca che mariner de barca« (Bolje je biti
gospodar barke kot mornar barke). Prav zaradi tega so ostali ribiči zves-
ti svojemu poklicu in prav zaradi tega je bilo piransko pristanišče pol-
no ribiških bark. Navadno je ribič ostal vse življenje pri enem tipu barke,
ni si želel boljše in večje – po načelu, da je »boljše sovražnik dobrega« (El
meio xe nemico del ben). Verjetno ta načela razložijo dejstvo, da se tako
v piranskih ladjedelnicah kakor v osebnih gradnjah pojavlja razmeroma
majhno število tipov ladij in bark. Vendar so bili primeri, ko je ribič pre-
šel od male barke tipa batela na večjo tipa batel ali batelon – po načelu,
da »koder pluje batela, lahko pluje tudi batel« (Dove va la batela pol an-
dar anca el batel). Po ustnem izročilu sodeč, so bili takšni primeri zelo
redki. Želja po vzponu je bila pri ribičih prav zaradi njihove revščine iz-
18
