Page 160 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 160
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
položaju v svetu in posebej v Jugoslaviji. Bodrila sta posadko z odkrito
vero v zmago demokratičnih sil in prav tako odkrito govorila, da se bo
nemška ost obrnila tudi proti Sovjetski zvezi, kjer se bo zlomila. Grajala
sta neodločnost večine oficirjev, zlasti komandanta, in opozarjala na pe-
tokolonaše, ki so se vsidrali tudi na »Zagrebu«. Podoficirji so ju opozarjali
na določene ljudi, o katerih so vedeli, da pripadajo ustaškemu gibanju, in
druge, ki na splošno niso bili zanesljivi. Že 6. aprila so nekateri podoficirji
vedeli, da Mašera in Spasič nekaj pripravljata, niso pa vedeli, kaj. Obča že-
lja med zvestimi podoficirji je bila – odhod na odprto morje in odkrit boj
proti italijanski mornarici na Jadranu.
Vprašanje je, če sta bili ladji po napadih v Dobroti 6. aprila sploh spo-
sobni za izplovitev. Za »Zagreb« ni nobenega dvoma. Iz vseh napadov je
izšel popolnoma nepoškodovan. Za »Beograd« je stvar nekoliko drugačna.
Pri popolnem napadu so mu popokala ležišča ene od turbin. Zaradi tega
je Lepetić izjavil, da ladja ni sposobna za plovbo. Inženir tivatskega
arzenala, ki je okvare pregledal, pa je bil drugačnega mnenja. Po pregledu
je izjavil, da okvare na »Beogradu« niso takšne narave, da bi mu preprečile
plovbo. Iz tega sledi, da je Lepetič na vsak način hotel ladjo zadržati v
Boki. Kaj ga je k temu sililo, sicer ni popolnoma jasno, vendar pa se zdi, da
je treba pripisati večji del krivde njegovi bojazljivosti. Za Krizomalija, o
katerem je bilo že rečeno, da je bil organiziran ustaš, bodo dogodki, ki so
sledili, sami po sebi povedali, zakaj ni bil za izplovitev.
Mašera in Spasič sta imela torej popolnoma prav, ko sta kritizirala
neodločnost vodstva, peto kolono in vse negativne pojave, ki so se poka-
zali v tistih dneh na ladjah. Nista pa še vedela o Krizomaliju nič druge-
ga kot to, da je neodločen, morda bojazljiv. Prav tako nista vedela za po-
litično usmeritev poveljujočih oficirjev in podoficirjev, razen nekaj izjem,
katerim sta popolnoma zaupala. Zato sta najbrž pripisovala vse napake
navodilom »od zgoraj«, morda vladi, morda poveljniku eskadre admira-
lu Domanjku. Za zadnjo možnost govori več izjav preživelih podoficirjev
in oficirjev. Toda ostanimo pri dejstvih. Že 7. aprila zjutraj se je začela ka-
zati dezorganizacija, v katero je komanda spravila vojsko in mornarico.
Eskadrila jugoslovanskih bombnikov, ki je priletela iz Mostarja, je – mis-
leč, da je v Draču – izvršila napad na rušilec »Beograd«, ki je bil v Stolivu.
Topničarji »Beograda« so odprli ogenj. Isto je storil Mašera z »Zagreba«,
ki je bil v Lipcih. Ko je eskadrila prišla v domet »Zagrebovih« topov, je
Mašera enega od avionov zadel in tako poškodoval, da se je moral spus-
160
položaju v svetu in posebej v Jugoslaviji. Bodrila sta posadko z odkrito
vero v zmago demokratičnih sil in prav tako odkrito govorila, da se bo
nemška ost obrnila tudi proti Sovjetski zvezi, kjer se bo zlomila. Grajala
sta neodločnost večine oficirjev, zlasti komandanta, in opozarjala na pe-
tokolonaše, ki so se vsidrali tudi na »Zagrebu«. Podoficirji so ju opozarjali
na določene ljudi, o katerih so vedeli, da pripadajo ustaškemu gibanju, in
druge, ki na splošno niso bili zanesljivi. Že 6. aprila so nekateri podoficirji
vedeli, da Mašera in Spasič nekaj pripravljata, niso pa vedeli, kaj. Obča že-
lja med zvestimi podoficirji je bila – odhod na odprto morje in odkrit boj
proti italijanski mornarici na Jadranu.
Vprašanje je, če sta bili ladji po napadih v Dobroti 6. aprila sploh spo-
sobni za izplovitev. Za »Zagreb« ni nobenega dvoma. Iz vseh napadov je
izšel popolnoma nepoškodovan. Za »Beograd« je stvar nekoliko drugačna.
Pri popolnem napadu so mu popokala ležišča ene od turbin. Zaradi tega
je Lepetić izjavil, da ladja ni sposobna za plovbo. Inženir tivatskega
arzenala, ki je okvare pregledal, pa je bil drugačnega mnenja. Po pregledu
je izjavil, da okvare na »Beogradu« niso takšne narave, da bi mu preprečile
plovbo. Iz tega sledi, da je Lepetič na vsak način hotel ladjo zadržati v
Boki. Kaj ga je k temu sililo, sicer ni popolnoma jasno, vendar pa se zdi, da
je treba pripisati večji del krivde njegovi bojazljivosti. Za Krizomalija, o
katerem je bilo že rečeno, da je bil organiziran ustaš, bodo dogodki, ki so
sledili, sami po sebi povedali, zakaj ni bil za izplovitev.
Mašera in Spasič sta imela torej popolnoma prav, ko sta kritizirala
neodločnost vodstva, peto kolono in vse negativne pojave, ki so se poka-
zali v tistih dneh na ladjah. Nista pa še vedela o Krizomaliju nič druge-
ga kot to, da je neodločen, morda bojazljiv. Prav tako nista vedela za po-
litično usmeritev poveljujočih oficirjev in podoficirjev, razen nekaj izjem,
katerim sta popolnoma zaupala. Zato sta najbrž pripisovala vse napake
navodilom »od zgoraj«, morda vladi, morda poveljniku eskadre admira-
lu Domanjku. Za zadnjo možnost govori več izjav preživelih podoficirjev
in oficirjev. Toda ostanimo pri dejstvih. Že 7. aprila zjutraj se je začela ka-
zati dezorganizacija, v katero je komanda spravila vojsko in mornarico.
Eskadrila jugoslovanskih bombnikov, ki je priletela iz Mostarja, je – mis-
leč, da je v Draču – izvršila napad na rušilec »Beograd«, ki je bil v Stolivu.
Topničarji »Beograda« so odprli ogenj. Isto je storil Mašera z »Zagreba«,
ki je bil v Lipcih. Ko je eskadrila prišla v domet »Zagrebovih« topov, je
Mašera enega od avionov zadel in tako poškodoval, da se je moral spus-
160
