Page 232 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 232
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Med podoficirji se je zgodaj vključil v OF podnarednik Franjo Moljk.
Ves čas vojne je deloval v strogi ilegali kot aktivist Okrožnega odbora
OF Grosuplje–Velike Lašče. Na Kranjskem je deloval tudi narednik-vo-
dnik Ludvik Medved iz Jagnjenice. Italijani so ga ujeli in odpeljali v kon-
centracijsko taborišče. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v NOV in se bo-
ril v okolici Ilirske Bistrice. Leta 1945 se je udeležil pohoda na Trst. Na
Gorenjskem, Primorskem in Dolenjskem se je boril mornariški narednik
Izidor Ručigaj. Po osvoboditvi Beograda je bil poslan v Zemun, kjer je kot
aviatičarski strojnik pomagal pri formiranju jugoslovanskega vojnega le-
talstva. V Tomšičevi in Šlandrovi brigadi se je boril Ivan Ručigaj. Bil je ko-
mandir čete. Leta 1945 se je udeležil pohoda na Koroško, kjer je bil ranjen.
V mornariški grupi 9. korpusa se je boril Franjo Polak, ki je z grupo sode-
loval pri osvoboditvi Trsta in Tržiča. V štajerskih partizanskih enotah sta
se borila Drago in Edvard Rednak. Prvi je padel februarja 1945 na Menini
planini, drugi pa neposredno pred osvoboditvijo na Pohorju. Omeniti je
še Šentjurčana Alojza Koželja. Bil je narednik brodarske stroke. V parti-
zane je odšel leta 1943. Bil je edini med vsemi, ki je ostal v mornarici tudi
po vojni. Bil je predavatelj na podoficirskih šolah v Divuljah in Pulju. Leta
1952 je dosegel čin kapetana bojne ladje, s katerim je bil štiri leta kasne-
je upokojen.65
Že ti podatki kažejo, da so celjski mornarji prispevali Narodno
osvobodilni vojski in Osvobodilni fronti precej svojih sil in moči. Gotovo
nismo imenovali vseh celjskih mornarjev, ki so se udeležili NOB, temveč
le tiste, ki smo jih uspeli najti in izprašati. Verjetno je število preganja-
nih taboriščnikov, partizanov in aktivistov precej večje, kakor kažejo po-
datki, ki smo jih uspeli zabeležiti. To pomeni, da bo treba ta raziskovanja
razširiti. Vendar je treba tukaj zabeležiti nekaj bistvenega. Ko smo oficirje
in podoficirje bivše jugoslovanske vojne mornarice spraševali po razlogih
za odhod v pomorske šole, so nam med njimi navedli zlasti dva: željo po
osvoboditvi Slovenskega Primorja in Istre in željo po ponovnem dosto-
pu Slovenije na morje. Ta dva razloga so navadno navajali pred socialni-
mi razmerami posameznih družin in pred usmeritvijo mladine v strojne
šole, ki jo je propagirala industrija. Ti dve želji pa pomenita močan naci-
65 Podatki o partizanskih pomorščakih so iz terenske kartoteke Pomorskega muzeja
v Piranu. Dopolnjeni so po seznamu slovenskih pomorščakov v NOV na Jadranu,
ki ga je kontraadmiral Janez Tomšič priložil k svoji knjigi: Narodnoosvobodilni boj
na Jadranu in slovenski pomorščaki, Ljubljana 1974. Oba vira sta še zelo pomanj-
kljiva.
232
Med podoficirji se je zgodaj vključil v OF podnarednik Franjo Moljk.
Ves čas vojne je deloval v strogi ilegali kot aktivist Okrožnega odbora
OF Grosuplje–Velike Lašče. Na Kranjskem je deloval tudi narednik-vo-
dnik Ludvik Medved iz Jagnjenice. Italijani so ga ujeli in odpeljali v kon-
centracijsko taborišče. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v NOV in se bo-
ril v okolici Ilirske Bistrice. Leta 1945 se je udeležil pohoda na Trst. Na
Gorenjskem, Primorskem in Dolenjskem se je boril mornariški narednik
Izidor Ručigaj. Po osvoboditvi Beograda je bil poslan v Zemun, kjer je kot
aviatičarski strojnik pomagal pri formiranju jugoslovanskega vojnega le-
talstva. V Tomšičevi in Šlandrovi brigadi se je boril Ivan Ručigaj. Bil je ko-
mandir čete. Leta 1945 se je udeležil pohoda na Koroško, kjer je bil ranjen.
V mornariški grupi 9. korpusa se je boril Franjo Polak, ki je z grupo sode-
loval pri osvoboditvi Trsta in Tržiča. V štajerskih partizanskih enotah sta
se borila Drago in Edvard Rednak. Prvi je padel februarja 1945 na Menini
planini, drugi pa neposredno pred osvoboditvijo na Pohorju. Omeniti je
še Šentjurčana Alojza Koželja. Bil je narednik brodarske stroke. V parti-
zane je odšel leta 1943. Bil je edini med vsemi, ki je ostal v mornarici tudi
po vojni. Bil je predavatelj na podoficirskih šolah v Divuljah in Pulju. Leta
1952 je dosegel čin kapetana bojne ladje, s katerim je bil štiri leta kasne-
je upokojen.65
Že ti podatki kažejo, da so celjski mornarji prispevali Narodno
osvobodilni vojski in Osvobodilni fronti precej svojih sil in moči. Gotovo
nismo imenovali vseh celjskih mornarjev, ki so se udeležili NOB, temveč
le tiste, ki smo jih uspeli najti in izprašati. Verjetno je število preganja-
nih taboriščnikov, partizanov in aktivistov precej večje, kakor kažejo po-
datki, ki smo jih uspeli zabeležiti. To pomeni, da bo treba ta raziskovanja
razširiti. Vendar je treba tukaj zabeležiti nekaj bistvenega. Ko smo oficirje
in podoficirje bivše jugoslovanske vojne mornarice spraševali po razlogih
za odhod v pomorske šole, so nam med njimi navedli zlasti dva: željo po
osvoboditvi Slovenskega Primorja in Istre in željo po ponovnem dosto-
pu Slovenije na morje. Ta dva razloga so navadno navajali pred socialni-
mi razmerami posameznih družin in pred usmeritvijo mladine v strojne
šole, ki jo je propagirala industrija. Ti dve želji pa pomenita močan naci-
65 Podatki o partizanskih pomorščakih so iz terenske kartoteke Pomorskega muzeja
v Piranu. Dopolnjeni so po seznamu slovenskih pomorščakov v NOV na Jadranu,
ki ga je kontraadmiral Janez Tomšič priložil k svoji knjigi: Narodnoosvobodilni boj
na Jadranu in slovenski pomorščaki, Ljubljana 1974. Oba vira sta še zelo pomanj-
kljiva.
232
