Page 310 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 310
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
na slovenskemu pregovoru, ki pravi, da «Čič ni za barko«. To je prodrlo
celo do vojnega ministrstva.
5. novembra 1886 je bila v vojnem ministrstvu na Dunaju seja, ki ji
je prisostvoval tudi Daublebsky, šef mornariške sekcije. V eni od točk (7.)
je poročevalec grajal preveliko rekrutiranje «Kranjcev« v mornarico (z
besedo «Kranjci« je zaobjel vse Slovence). Med njegovim govorom je za-
beležen v oklepaju medklic admirala Daublebskega: «Kaj, hudiča, imate
proti Kranjcem, to so vendar najbolj pomorski narod monarhije!« Tudi
v tem spoznamo njegov stil. Seja je končno potrdil rekrutacijsko politi-
ko celovškega admirala Daublebskega, ki sta jo branila tudi višja oficirja
Karl Schaffer iz Sežane in Julij Heinz iz Ljubljane poleg Tržačana Oskarja
Cassinija, ki je bil tedaj rekrutacijski oficir. Daublebsky je končno uspel.
Ta seja mu je utrdila položaj, ker je – med drugim – dokazala, da je imel za
sabo ves mornariški oficirski zbor. Toliko glede števila in uspehov sloven-
skega vojnopomorskega kadra v njegovi dobi. Omenjeni podatki kažejo,
da so bili resnično upoštevanja vredni.
Imamo pa vso pravico domnevati, da je segala admiralova kadrovska
politika še dalje. Daublebsky je skrajšal službeno dobo prostovoljcev od 12
na 10 let, kar pomeni, da je bila že zaradi tega potrebna petina več kadra
kakor v preteklosti. Vzporedno s tem pa je potekala izgradnja nove voj-
ne flote, ki je zopet potrebovala kader. Toda moderna mornarica je pot-
rebovala strokovni kader višje kvalitete. Zaradi tega so veliko pripisova-
li vzgoji. Posledica tega je bila razširitev načina rekrutiranja vajenskega
kadra. Iz teh mladeničev so se razvili dobri strojniki, telegrafisti, torpe-
disti, topničarji, palubarji in krmarji. Že v času Tegetthoffa je naraščal
strojni kader. V času Daublebskega imamo primer, ko ima strojni kader
popolno prednost. Med slovenskimi mornarji postaja strojna stroka naj-
bolj priljubljena. Tega najbrž ne bi dosegli, če ne bi bil vsaj večji del tega
kadra «usmerjen« že s kopnega. Z rastjo mornarice je rasla tudi industri-
ja v zaledju. Mesta, kakor so Ljubljana, Maribor. Kranj, Celje in Jesenice,
so doživljala večji industrijski vzpon. Tovarne – kakor ladje – so potrebo-
vale strojni in drugi tehnični kader. Kaže, da je v tem času prišlo do ka-
drovskega sodelovanja med industrijo in mornarico in da so eksponenti
Daublebskega v zaledju vzpostavili z industrijo določene zveze kadrovske
narave, kajti tedaj se začno v tovarnah pojavljati v večjem številu odsluže-
ni mornariški strojniki, ki so veljali za najboljše. Po drugi strani je – tako
kaže – industrija prevzela dolžnost, da je mladino usmerjala v mornarico,
predvsem pa med mornariške strojnike, da bi si tudi za kasnejša obdob-
310
na slovenskemu pregovoru, ki pravi, da «Čič ni za barko«. To je prodrlo
celo do vojnega ministrstva.
5. novembra 1886 je bila v vojnem ministrstvu na Dunaju seja, ki ji
je prisostvoval tudi Daublebsky, šef mornariške sekcije. V eni od točk (7.)
je poročevalec grajal preveliko rekrutiranje «Kranjcev« v mornarico (z
besedo «Kranjci« je zaobjel vse Slovence). Med njegovim govorom je za-
beležen v oklepaju medklic admirala Daublebskega: «Kaj, hudiča, imate
proti Kranjcem, to so vendar najbolj pomorski narod monarhije!« Tudi
v tem spoznamo njegov stil. Seja je končno potrdil rekrutacijsko politi-
ko celovškega admirala Daublebskega, ki sta jo branila tudi višja oficirja
Karl Schaffer iz Sežane in Julij Heinz iz Ljubljane poleg Tržačana Oskarja
Cassinija, ki je bil tedaj rekrutacijski oficir. Daublebsky je končno uspel.
Ta seja mu je utrdila položaj, ker je – med drugim – dokazala, da je imel za
sabo ves mornariški oficirski zbor. Toliko glede števila in uspehov sloven-
skega vojnopomorskega kadra v njegovi dobi. Omenjeni podatki kažejo,
da so bili resnično upoštevanja vredni.
Imamo pa vso pravico domnevati, da je segala admiralova kadrovska
politika še dalje. Daublebsky je skrajšal službeno dobo prostovoljcev od 12
na 10 let, kar pomeni, da je bila že zaradi tega potrebna petina več kadra
kakor v preteklosti. Vzporedno s tem pa je potekala izgradnja nove voj-
ne flote, ki je zopet potrebovala kader. Toda moderna mornarica je pot-
rebovala strokovni kader višje kvalitete. Zaradi tega so veliko pripisova-
li vzgoji. Posledica tega je bila razširitev načina rekrutiranja vajenskega
kadra. Iz teh mladeničev so se razvili dobri strojniki, telegrafisti, torpe-
disti, topničarji, palubarji in krmarji. Že v času Tegetthoffa je naraščal
strojni kader. V času Daublebskega imamo primer, ko ima strojni kader
popolno prednost. Med slovenskimi mornarji postaja strojna stroka naj-
bolj priljubljena. Tega najbrž ne bi dosegli, če ne bi bil vsaj večji del tega
kadra «usmerjen« že s kopnega. Z rastjo mornarice je rasla tudi industri-
ja v zaledju. Mesta, kakor so Ljubljana, Maribor. Kranj, Celje in Jesenice,
so doživljala večji industrijski vzpon. Tovarne – kakor ladje – so potrebo-
vale strojni in drugi tehnični kader. Kaže, da je v tem času prišlo do ka-
drovskega sodelovanja med industrijo in mornarico in da so eksponenti
Daublebskega v zaledju vzpostavili z industrijo določene zveze kadrovske
narave, kajti tedaj se začno v tovarnah pojavljati v večjem številu odsluže-
ni mornariški strojniki, ki so veljali za najboljše. Po drugi strani je – tako
kaže – industrija prevzela dolžnost, da je mladino usmerjala v mornarico,
predvsem pa med mornariške strojnike, da bi si tudi za kasnejša obdob-
310
