Page 31 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 31
Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija (2. polovica 18. stoletja)
tedanji dobi – posebno ne v Avstriji – ne moremo enačiti tako imenovane-
ga »brodarstva« s čistim ladjedelstvom. Zato naziv »ladjedelski inženir«
(Schiffbauingenieur) za Jurija Vego ni pravi. Poleg ladjedelstva so na bro-
darskem oddelku poučevali tudi ostale vodne gradnje, med drugim grad-
njo navezov, pomolov, tako imenovanih darsen ali zaprtih pristanov in
drugih varnih, plovbi namenjenih objektov. To potrjuje tudi Gruberjevo
poročilo 12. junija 1773, iz katerega zvemo, da je hotel v Ljubljani posta-
viti erarično, tj. državno ladjedelnico, ki naj bi stala ob Ljubljanici, in si-
cer v neposredni bližini jezuitskega kolegija. Iz istega poročila izvemo še,
da je imel tam spravljen les in ladje. Ni dvoma, da gre za ladjedelski les.13
Vsi pisci, ki to opisujejo, se strinjajo, da je gradnja odpadla iz finančnih
vzrokov.14
Toda če je Gruber šel v ta projekt, je moral na vsak način imeti na vo-
ljo dovolj izkušene mojstre, ki bi bili sposobni graditi ladje, in morda tudi
kakšnega inženirja, če ni mislil ladij načrtovati sam. Na osnovi seznama
izdatkov za leto 1774 navaja Müllner tri ladjedelske mojstre. Prvi je bil
Spirito Vigo, po priimku sodeč iz Trsta, ki je dobival po 1 fl. in 8 krajcar-
jev na dan. Plača mu je tekla od 18. februarja 1774; torej je verjetno stopil v
službo na omenjeni dan. Drugi je bil Michelle Gabiatti, prav tako Tržačan.
Ta je zaslužil 30 goldinarjev na mesec. Enako plačo je imel Checco (Franc)
Davanzo, nedvomno izseljen Pirančan. Dalje navaja Müllner dva sodelav-
ca, tj. Dominika Persoljo in Franca Perušiča, ki sta prav tako zaslužila po
en goldinar na dan.15 Za »erarično ladjedelnico« je omenjeno število moj-
strov in sodelavcev vsekakor premajhno. Toda ker do izgradnje ladjedel-
nice ni prišlo, nastane vprašanje, kaj so ti ljudje v Ljubljani počeli, še po-
sebno zato, ker so bili na plačilnem seznamu deželnih stanov.
Dejanski obstoj »brodarskega oddelka« oz. »brodarske šole«, kakor
pravi Viktor Kopatin, je s tem dovolj dokazan. Sicer pa bi ga lahko tam di-
plomirani inženirji, kakor je bil na primer Schemerl, še bolj potrdili.
Na drugo vprašanje je odgovor veliko težji. Müllnerju znani mode-
li ne opravičujejo potrebe po posebni dvorani za ladijske modele. Toda ali
obstajajo samo tisti štirje, ki jih omenja Müllner? Za dvom daje osnovo
Müllner sam, ker svojo opombo zaključi z besedami:
13 AS, »Gruberjevo poročilo deželni vladi 12. junija 1773,« Prezidialni spisi, konvolut
455.
14 Steska 1905, 41–6; Kopatin 1934, 8–14.
15 AS, Prezidialni spisi, konvolut 455; Müllner 1900, 90.
31
tedanji dobi – posebno ne v Avstriji – ne moremo enačiti tako imenovane-
ga »brodarstva« s čistim ladjedelstvom. Zato naziv »ladjedelski inženir«
(Schiffbauingenieur) za Jurija Vego ni pravi. Poleg ladjedelstva so na bro-
darskem oddelku poučevali tudi ostale vodne gradnje, med drugim grad-
njo navezov, pomolov, tako imenovanih darsen ali zaprtih pristanov in
drugih varnih, plovbi namenjenih objektov. To potrjuje tudi Gruberjevo
poročilo 12. junija 1773, iz katerega zvemo, da je hotel v Ljubljani posta-
viti erarično, tj. državno ladjedelnico, ki naj bi stala ob Ljubljanici, in si-
cer v neposredni bližini jezuitskega kolegija. Iz istega poročila izvemo še,
da je imel tam spravljen les in ladje. Ni dvoma, da gre za ladjedelski les.13
Vsi pisci, ki to opisujejo, se strinjajo, da je gradnja odpadla iz finančnih
vzrokov.14
Toda če je Gruber šel v ta projekt, je moral na vsak način imeti na vo-
ljo dovolj izkušene mojstre, ki bi bili sposobni graditi ladje, in morda tudi
kakšnega inženirja, če ni mislil ladij načrtovati sam. Na osnovi seznama
izdatkov za leto 1774 navaja Müllner tri ladjedelske mojstre. Prvi je bil
Spirito Vigo, po priimku sodeč iz Trsta, ki je dobival po 1 fl. in 8 krajcar-
jev na dan. Plača mu je tekla od 18. februarja 1774; torej je verjetno stopil v
službo na omenjeni dan. Drugi je bil Michelle Gabiatti, prav tako Tržačan.
Ta je zaslužil 30 goldinarjev na mesec. Enako plačo je imel Checco (Franc)
Davanzo, nedvomno izseljen Pirančan. Dalje navaja Müllner dva sodelav-
ca, tj. Dominika Persoljo in Franca Perušiča, ki sta prav tako zaslužila po
en goldinar na dan.15 Za »erarično ladjedelnico« je omenjeno število moj-
strov in sodelavcev vsekakor premajhno. Toda ker do izgradnje ladjedel-
nice ni prišlo, nastane vprašanje, kaj so ti ljudje v Ljubljani počeli, še po-
sebno zato, ker so bili na plačilnem seznamu deželnih stanov.
Dejanski obstoj »brodarskega oddelka« oz. »brodarske šole«, kakor
pravi Viktor Kopatin, je s tem dovolj dokazan. Sicer pa bi ga lahko tam di-
plomirani inženirji, kakor je bil na primer Schemerl, še bolj potrdili.
Na drugo vprašanje je odgovor veliko težji. Müllnerju znani mode-
li ne opravičujejo potrebe po posebni dvorani za ladijske modele. Toda ali
obstajajo samo tisti štirje, ki jih omenja Müllner? Za dvom daje osnovo
Müllner sam, ker svojo opombo zaključi z besedami:
13 AS, »Gruberjevo poročilo deželni vladi 12. junija 1773,« Prezidialni spisi, konvolut
455.
14 Steska 1905, 41–6; Kopatin 1934, 8–14.
15 AS, Prezidialni spisi, konvolut 455; Müllner 1900, 90.
31
