Page 33 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo – navtika – navigacija (2. polovica 18. stoletja)
»Zdi se, da jih je opat Gruber dal izdelati kot učilo za navtično šolo, ki
naj bi se ustanovila [tudi tu gre za že omenjene tri vojne ladje in
trgovsko dvojambornico, op. M. P.]. Kakšno zvezo naj bi imela [z
njim] tako odklonilna Hacquetova ocena ladij, ni mogoče ugotoviti.«
Hacquet namreč, ko je plul po Savi, ni imel osnove, da bi negativ-
no ocenjeval pomorske ladje. Vendar ta opomba jasno kaže, da je bilo la-
dijskih modelov več, kot jih Müllner našteva. V depojih Narodnega muze-
ja v Ljubjani so bili leta 1978 ugotovljeni še trije modeli, ki očitno izhajajo
iz iste delavnice. To pričajo način izdelave, uporabljeni les, ohranjeno ok-
rasje, barva in drugi detajli. Eden od treh je model rečne ladje, najbrž tipa
»tombasa«. V depojih Pomorskega muzeja v Piranu pa je prav tako ohra-
njen model rečne ladje, ki ga lahko označimo kot »ladjo«, pri čemer mis-
limo na tip plovila, ki je bilo v uporabi med Radečami in Zalogom. Model
ni izgotovljen do kraja. Izdelovalec ga ni pobarval. Zato je bila doslej
dvomljiva njegova uvrstitev med Gruberjeve modele. Najdba »tombase«
je ta dvom odpravila. Drugi v Ljubljani na novo ugotovljeni model lahko
označimo za »vlačilec«. To je ladja z globokim trupom in ravnim dnom, ki
je lahko natovorila velike količine lesa (tramove, pilote itd.), določeno ko-
ličino pa je vlekla za seboj, povezano z verigami ali vrvmi in navezano na
krmo. Po izdelavi sodeč, je lahko plula le v nizkih vodah, tj. v obrežnih vo-
žnjah in na kratkih relacijah (npr. Trst–Benetke ali Trst–Piran). Poganjali
so jo z vesli, čeprav ni izključeno, da so lahko namestili manjši jambor z
latinskim jadrom. Tretji novougotovljeni model v Ljubljani lahko označi-
mo za »fregato v gradnji«. Gre pravzaprav le za zunanje ogrodje ladje, tj.
kobilico, prednjo in zadnjo stativo in z osmimi glavnimi obodi zunanje
opiate povezana rebra. Vse skupaj sloni na »miniaturnih« poševno stoje-
čih tramičih, kakor v sami ladjedelnici. Očitno je hotel mojster na sebi las-
ten način pokazati, kako se ladja gradi. Torej imamo že osem modelov, ki
izhajajo iz iste delavnice. To pa še vedno ne opravičuje potrebe po posebni
dvorani, posebno še zato, ker so lahko oba rečna modela namestili druge-
ga nad drugim, a prav tako tudi vlačilec in fregato v gradnji.
Tu pa nastopi izročilo, ki je bilo zapisano pri raznih oficirjih avstrij-
ske in jugoslovanske vojne mornarice, kateri so poznali vojaški mornari-
ški muzej v Pulju in deloma deželni muzej v Ljubljani. Obstaja najmanj 30
pričevanj posameznih oficirjev. Ker se nekateri ponavljajo skoraj dobese-
dno, bomo izbrali najznačilnejše. Teh pa je dvanajst. Prvi zapis je leta 1951
dal kapetan bojne ladje Rihard Makovec (Makovitz) iz Trsta. Rojen je bil
leta 1868. Leta 1882 je odšel v mornariško akademijo na Reki in je 27. 6.
33
»Zdi se, da jih je opat Gruber dal izdelati kot učilo za navtično šolo, ki
naj bi se ustanovila [tudi tu gre za že omenjene tri vojne ladje in
trgovsko dvojambornico, op. M. P.]. Kakšno zvezo naj bi imela [z
njim] tako odklonilna Hacquetova ocena ladij, ni mogoče ugotoviti.«
Hacquet namreč, ko je plul po Savi, ni imel osnove, da bi negativ-
no ocenjeval pomorske ladje. Vendar ta opomba jasno kaže, da je bilo la-
dijskih modelov več, kot jih Müllner našteva. V depojih Narodnega muze-
ja v Ljubjani so bili leta 1978 ugotovljeni še trije modeli, ki očitno izhajajo
iz iste delavnice. To pričajo način izdelave, uporabljeni les, ohranjeno ok-
rasje, barva in drugi detajli. Eden od treh je model rečne ladje, najbrž tipa
»tombasa«. V depojih Pomorskega muzeja v Piranu pa je prav tako ohra-
njen model rečne ladje, ki ga lahko označimo kot »ladjo«, pri čemer mis-
limo na tip plovila, ki je bilo v uporabi med Radečami in Zalogom. Model
ni izgotovljen do kraja. Izdelovalec ga ni pobarval. Zato je bila doslej
dvomljiva njegova uvrstitev med Gruberjeve modele. Najdba »tombase«
je ta dvom odpravila. Drugi v Ljubljani na novo ugotovljeni model lahko
označimo za »vlačilec«. To je ladja z globokim trupom in ravnim dnom, ki
je lahko natovorila velike količine lesa (tramove, pilote itd.), določeno ko-
ličino pa je vlekla za seboj, povezano z verigami ali vrvmi in navezano na
krmo. Po izdelavi sodeč, je lahko plula le v nizkih vodah, tj. v obrežnih vo-
žnjah in na kratkih relacijah (npr. Trst–Benetke ali Trst–Piran). Poganjali
so jo z vesli, čeprav ni izključeno, da so lahko namestili manjši jambor z
latinskim jadrom. Tretji novougotovljeni model v Ljubljani lahko označi-
mo za »fregato v gradnji«. Gre pravzaprav le za zunanje ogrodje ladje, tj.
kobilico, prednjo in zadnjo stativo in z osmimi glavnimi obodi zunanje
opiate povezana rebra. Vse skupaj sloni na »miniaturnih« poševno stoje-
čih tramičih, kakor v sami ladjedelnici. Očitno je hotel mojster na sebi las-
ten način pokazati, kako se ladja gradi. Torej imamo že osem modelov, ki
izhajajo iz iste delavnice. To pa še vedno ne opravičuje potrebe po posebni
dvorani, posebno še zato, ker so lahko oba rečna modela namestili druge-
ga nad drugim, a prav tako tudi vlačilec in fregato v gradnji.
Tu pa nastopi izročilo, ki je bilo zapisano pri raznih oficirjih avstrij-
ske in jugoslovanske vojne mornarice, kateri so poznali vojaški mornari-
ški muzej v Pulju in deloma deželni muzej v Ljubljani. Obstaja najmanj 30
pričevanj posameznih oficirjev. Ker se nekateri ponavljajo skoraj dobese-
dno, bomo izbrali najznačilnejše. Teh pa je dvanajst. Prvi zapis je leta 1951
dal kapetan bojne ladje Rihard Makovec (Makovitz) iz Trsta. Rojen je bil
leta 1868. Leta 1882 je odšel v mornariško akademijo na Reki in je 27. 6.
33
