Page 313 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 313
Admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck iz Celovca (roj. 1829)
Srbijo leta 1914: »Če že moramo umreti, umrimo častno« (tj. v napadu).
Obrambno koncepcijo je z redkimi izjemami podpirala celotna stara gar-
da Tegetthoffovih oficirjev, ki so preživeli bitko pri Visu, in vsi tisti oficir-
ji, ki so bili vzgojeni med leti 1868 in 1882, posebno pa tisti, ki so se udele-
žili velikih potovanj Daublebskega, zlasti še Slovenci in Hrvati.
Dvor in vlada (pa tudi vojaštvo) sta torej klonila pred nujnostjo iz-
gradnje obrambne flote, klonila tudi zaradi premajhnih razpoložljivih
sredstev, ki so bila, na razpolago. Udarna mornarica bi zahtevala veli-
ko večja sredstva. Tako lahko rečemo, da je Daublebskemu in slovenskim
oficirjem, ki so njegove načrte branili in podpirali, pripomogla k uspehu
vrsta političnih, ekonomskih in vojaških faktorjev, ki mu niso bili naklo-
njeni, ki so pa morali upoštevati njegovo tedaj edinstveno strokovnost in
sposobnost.
Po Dahlerupovem in Tegetthoffa vem vzoru je Daublebsky vzgajal
mornariški kader tako, da so mu celo sovražniki priznavali vzgojno učin-
kovitost. Še danes mu Italijani priznavajo, da je »ustvaril sicer majhno
obrambno mornarico, ki pa je, po svojem strokovnem znanju in sposob-
nosti, postala najboljša na svetu.« Da je k temu pripomogel »najboljši po-
morski narod monarhije«, ni treba posebej poudarjati. Zadnja leta življe-
nja je Daublebsky preživel večinoma v Pulju. Po tolikih udarcih, ki jih je
sicer z uspehom odbijal, so mu postala potovanja na Dunaj težko breme.
Toda vedno je vedel, kdo naj na Dunaju zagovarja interese mornarice. To
so najbolj občutili Karl Žonta, Karl Schaffer, Rihard Pogačnik, Antonton
Wiplinger, Maks Pitner, Celjan Lucijan Ziegler (Cigler) in drugi oficirji
slovenskega rodu, ki so morali potovati na dokaj po goste in težke seje.
Sam pa je nadzoroval vse nove gradnje, preučeval obveščevalna poročila
iz Italije in ustvarjal novo strategijo in taktiko. Veliko je dal na šolo. Zato
je bil pogost gost vojnopomorske akademije na Reki, kjer se je pogovar-
jal z učenci in profesorji, jih spodbujal k učenju in razvijanju novih kon-
cepcij obrambe v tedanjih političnih in vojaških razmerah na Jadranu.
Že leta 1885 je predložil triletni načrt za manevre oklepne eskadre, ki so
se odvijali vse do leta 1887. Bili so tako uspešni, da so mu prinesli naj-
višje priznanje Franca Jožefa. Bilo je prvič, da je cesar dal –po svoji vo-
lji – Daublebskemu priznanje: orden železne krone 1. reda. Zdaj so zače-
la priznanja kar deževati. Leta 1888 je cesar podpisal dovoljenje, da sme
»njegov« poveljnik mornarice nositi španski orden »Merito moral«. Leto
dni kasneje mu je poslal »Veliki križ nadvojvode« za vojaške zasluge in
dovoljenje, da sme nositi »grški orden Odrešenika«, ki mu je bil podeljen
313
Srbijo leta 1914: »Če že moramo umreti, umrimo častno« (tj. v napadu).
Obrambno koncepcijo je z redkimi izjemami podpirala celotna stara gar-
da Tegetthoffovih oficirjev, ki so preživeli bitko pri Visu, in vsi tisti oficir-
ji, ki so bili vzgojeni med leti 1868 in 1882, posebno pa tisti, ki so se udele-
žili velikih potovanj Daublebskega, zlasti še Slovenci in Hrvati.
Dvor in vlada (pa tudi vojaštvo) sta torej klonila pred nujnostjo iz-
gradnje obrambne flote, klonila tudi zaradi premajhnih razpoložljivih
sredstev, ki so bila, na razpolago. Udarna mornarica bi zahtevala veli-
ko večja sredstva. Tako lahko rečemo, da je Daublebskemu in slovenskim
oficirjem, ki so njegove načrte branili in podpirali, pripomogla k uspehu
vrsta političnih, ekonomskih in vojaških faktorjev, ki mu niso bili naklo-
njeni, ki so pa morali upoštevati njegovo tedaj edinstveno strokovnost in
sposobnost.
Po Dahlerupovem in Tegetthoffa vem vzoru je Daublebsky vzgajal
mornariški kader tako, da so mu celo sovražniki priznavali vzgojno učin-
kovitost. Še danes mu Italijani priznavajo, da je »ustvaril sicer majhno
obrambno mornarico, ki pa je, po svojem strokovnem znanju in sposob-
nosti, postala najboljša na svetu.« Da je k temu pripomogel »najboljši po-
morski narod monarhije«, ni treba posebej poudarjati. Zadnja leta življe-
nja je Daublebsky preživel večinoma v Pulju. Po tolikih udarcih, ki jih je
sicer z uspehom odbijal, so mu postala potovanja na Dunaj težko breme.
Toda vedno je vedel, kdo naj na Dunaju zagovarja interese mornarice. To
so najbolj občutili Karl Žonta, Karl Schaffer, Rihard Pogačnik, Antonton
Wiplinger, Maks Pitner, Celjan Lucijan Ziegler (Cigler) in drugi oficirji
slovenskega rodu, ki so morali potovati na dokaj po goste in težke seje.
Sam pa je nadzoroval vse nove gradnje, preučeval obveščevalna poročila
iz Italije in ustvarjal novo strategijo in taktiko. Veliko je dal na šolo. Zato
je bil pogost gost vojnopomorske akademije na Reki, kjer se je pogovar-
jal z učenci in profesorji, jih spodbujal k učenju in razvijanju novih kon-
cepcij obrambe v tedanjih političnih in vojaških razmerah na Jadranu.
Že leta 1885 je predložil triletni načrt za manevre oklepne eskadre, ki so
se odvijali vse do leta 1887. Bili so tako uspešni, da so mu prinesli naj-
višje priznanje Franca Jožefa. Bilo je prvič, da je cesar dal –po svoji vo-
lji – Daublebskemu priznanje: orden železne krone 1. reda. Zdaj so zače-
la priznanja kar deževati. Leta 1888 je cesar podpisal dovoljenje, da sme
»njegov« poveljnik mornarice nositi španski orden »Merito moral«. Leto
dni kasneje mu je poslal »Veliki križ nadvojvode« za vojaške zasluge in
dovoljenje, da sme nositi »grški orden Odrešenika«, ki mu je bil podeljen
313
