Page 311 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 311
Admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck iz Celovca (roj. 1829)
ja zagotovila dober kader. Za primer Maribora je to dokazano. V drugih
mestih se bodo dokazi prej ko slej našli. To sodelovanje je mornarici za-
gotavljalo inteligenten kader, zato je tudi razumljivo veliko število napre-
dovanj. Ker vemo, kaj je potreboval in kako je delal, lahko tudi v tem pri-
meru rečemo: »Značilno za stil Daublebskega.«
Največje težave je imel Daublebsky z gradnjo flote. Vojaški krogi na
Dunaju so začeli zahtevati izgradnjo udarne flote, ki bi bila sposobna več-
jih ofenzivnih akcij izven Sredozemlja (mislili so na osvojitev kolonij). S
tem so seveda računali tudi na prevoz kopnega vojaštva in vojaške opre-
me na vnaprej določene cilje. Politiki pa so se za mornarico brigali le toli-
ko, kolikor jim je predstavljala proračunsko breme. Je Daublebsky plaval
med obema tokovoma? Niti najmanj. Njegova pisalna miza se je dnevno
polnila s kupom italijanskih časopisov, ki so prikrito ali odkrito zahte-
vali Trst in Dalmacijo. Iredentizem v Trstu in Istri je postajal vse bolj na-
padalen. Torej se je bilo treba odločiti proti vojaškim krogom. Kot prija-
telj Slovencev in Hrvatov je Daublebsky sicer spoznal, da tudi avstrijski
imperializem ni naklonjen tema narodoma. Toda v Avstro-Ogrski so bili
Slovenci in Hrvati »vsaj združeni pod eno krono«, medtem ko bi jih Italija
razdružila in s tem prisilila na narodno smrt. Tega si Daublebsky, ki se je
vedno rad spominjal svojih otroških let v Celju in ki je skoraj vse dopuste
preživel v naših krajih (Celje, Bled, Bohinj, Dobrna, Laško itd.), sploh ni
želel. Zato je poglobil Tegetthoffovo obrambno koncepcijo in jo razširil na
vse mornariške ustanove. Le redki »jastrebi« so se temu upirali.
Že kot poveljnik eskadre je leta 1875 sklical sestanek mornariških
inženirjev na ladjo »Radetzky«, da bi jim predočil, kaj v mornarici ni prav.
Kot poveljnik arsenala je formiral odlične ekipe ladjedelskih in strojnih
inženirjev, ki so se jim pridružili še artilerijski in elektroinženirji. Kljub
pomanjkanju sredstev jim je naročil načrtovanje novih vojnih ladij, novih
dokov in pristaniških naprav ter ureditev starih. Leta 1882 so že delovale
naslednje ekipe:
Ing. Ferdinand Štolfa je vodil načrtovalce novih dokov in pristani-
ških naprav; ing. Henrik Margutti (Tržačan) je vodil ekipo, ki je načrto-
vala ladje »Tegetthoff«, »Kaiser«, »Prinz Eugen«, »Don Juan D’Austria«,
»Lissa«, »Kaiser Max«, »Habsburg«, »Eh Ferdinand Max«, »Salamander«,
»Miramar«, »Fantasie« in »Radetzky«; ing. Franc Friba je vodil načrto-
valce ladij »Fasana«, »Aurora«, »Zrinij«, »Helgoland«, »Hum«, »Kerka«,
»Neretva«, »Narenta«, »Gargano« in »Frundsberg«; ing. Devetak (ver-
jetno civilist iz Ajdovščine) je s svojo ekipo projektiral ladjo »Kaiserin
311
ja zagotovila dober kader. Za primer Maribora je to dokazano. V drugih
mestih se bodo dokazi prej ko slej našli. To sodelovanje je mornarici za-
gotavljalo inteligenten kader, zato je tudi razumljivo veliko število napre-
dovanj. Ker vemo, kaj je potreboval in kako je delal, lahko tudi v tem pri-
meru rečemo: »Značilno za stil Daublebskega.«
Največje težave je imel Daublebsky z gradnjo flote. Vojaški krogi na
Dunaju so začeli zahtevati izgradnjo udarne flote, ki bi bila sposobna več-
jih ofenzivnih akcij izven Sredozemlja (mislili so na osvojitev kolonij). S
tem so seveda računali tudi na prevoz kopnega vojaštva in vojaške opre-
me na vnaprej določene cilje. Politiki pa so se za mornarico brigali le toli-
ko, kolikor jim je predstavljala proračunsko breme. Je Daublebsky plaval
med obema tokovoma? Niti najmanj. Njegova pisalna miza se je dnevno
polnila s kupom italijanskih časopisov, ki so prikrito ali odkrito zahte-
vali Trst in Dalmacijo. Iredentizem v Trstu in Istri je postajal vse bolj na-
padalen. Torej se je bilo treba odločiti proti vojaškim krogom. Kot prija-
telj Slovencev in Hrvatov je Daublebsky sicer spoznal, da tudi avstrijski
imperializem ni naklonjen tema narodoma. Toda v Avstro-Ogrski so bili
Slovenci in Hrvati »vsaj združeni pod eno krono«, medtem ko bi jih Italija
razdružila in s tem prisilila na narodno smrt. Tega si Daublebsky, ki se je
vedno rad spominjal svojih otroških let v Celju in ki je skoraj vse dopuste
preživel v naših krajih (Celje, Bled, Bohinj, Dobrna, Laško itd.), sploh ni
želel. Zato je poglobil Tegetthoffovo obrambno koncepcijo in jo razširil na
vse mornariške ustanove. Le redki »jastrebi« so se temu upirali.
Že kot poveljnik eskadre je leta 1875 sklical sestanek mornariških
inženirjev na ladjo »Radetzky«, da bi jim predočil, kaj v mornarici ni prav.
Kot poveljnik arsenala je formiral odlične ekipe ladjedelskih in strojnih
inženirjev, ki so se jim pridružili še artilerijski in elektroinženirji. Kljub
pomanjkanju sredstev jim je naročil načrtovanje novih vojnih ladij, novih
dokov in pristaniških naprav ter ureditev starih. Leta 1882 so že delovale
naslednje ekipe:
Ing. Ferdinand Štolfa je vodil načrtovalce novih dokov in pristani-
ških naprav; ing. Henrik Margutti (Tržačan) je vodil ekipo, ki je načrto-
vala ladje »Tegetthoff«, »Kaiser«, »Prinz Eugen«, »Don Juan D’Austria«,
»Lissa«, »Kaiser Max«, »Habsburg«, »Eh Ferdinand Max«, »Salamander«,
»Miramar«, »Fantasie« in »Radetzky«; ing. Franc Friba je vodil načrto-
valce ladij »Fasana«, »Aurora«, »Zrinij«, »Helgoland«, »Hum«, »Kerka«,
»Neretva«, »Narenta«, »Gargano« in »Frundsberg«; ing. Devetak (ver-
jetno civilist iz Ajdovščine) je s svojo ekipo projektiral ladjo »Kaiserin
311
