Page 107 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 107
Zibelka integrirane kmečke ekonomije: Kranjska in Goriška (16.–18. stoletje)
V Bohinjski Bistrici je zabeležil prisotnost »številnih rudarjev, ki kopljejo
železovo rudo ali se sicer drugače preživljajo z rudarstvom« (2009–2013,
117–118).
Železarstvo oziroma kovaštvo se je na območju Gorenjske razvilo že v
srednjem veku. V Selški dolini se je prebivalstvo ukvarjalo s pridobivanjem
železa že pred nastankom Železnikov, kar po Blaznikovem mnenju »doka-
zuje naselbinsko ime Rudno, ki ga srečamo v urbarju 1291«, in hkrati »pre-
cejšnja množina železne žlindre, ki so jo našli v tem območju na Štalici pod
Kališami«. Na loškem ozemlju se najdejo tudi drugi zgodnji primeri, kot v
urbarju iz leta 1291, ko je kmet na Gorenji Savi pri Kranju »poravnaval ob-
veznosti do gospostva razen z žitom tudi z železom«. To po Blazniku doka-
zuje, »da se je ta podložnik ukvarjal tako s kmetijstvom kot železarstvom«
(1959, 93–94). Kmetje so sprva sami pridobivali in topili rudo ter jo z ročni-
mi kladivi prekovali v izdelke za domačo rabo (Blaznik 1959, 93; Gašperšič
1959, 5). Ponekod so imeli fužinarji »več hub zemlje s pašniki in planinami,
kjer so pridobivali živež za fužinarsko naselje rudarjev, talilcev in kovačev,
ter gozdove, kjer so žgali oglje in jemali jamski les« (Mohorič 1969, 30). S
priseljevanjem fužinarjev in kovačev iz bližnjih dežel Koroške ter Furlanije
se je iz domače obrti pridobivanja železa pričelo razvijati bolj modernizira-
no fužinarstvo. V Železnikih so fužine zaposlovale kmete in dninarje kot
rudoslede, kopače rude, oglarje, tovornike in delavce v obratih (Mohorič
1954, 96; 1969, 39; Blaznik 1973, 88).
Razvoj fužinarstva je v 16. stoletju na nekaterih območjih Gorenjske pov-
zročil hiter porast kajžarskega in gostaškega prebivalstva, ki se je poleg
kmetov vključevalo v rudarstvo in koparstvo. S slednjim je bilo povezano
nošenje oglja ali »ramarstvo«, s čimer so se ukvarjale tudi ženske.
Kmetje v freisinških naselbinah Jamnik, Podblica, Lajše, Nemilje,
Log, Njivica, Češnjica in Brezovica so kuhali oglje fužinarjem v do-
ločenem obsegu že v 14. in 15. stoletju. Razcvet fužin v 16. stoletju pa
je bil poglavitni vzrok za nastanek kajžarstva in bajtarstva na obrav-
navanem ozemlju. Pri tem so kmetje zaradi svojih gozdov ostali pri
koparstvu. Kajžarji so se delili na koparje in rudarje, bajtarji, v Podbli-
ci imenovani Kuclarji, ker so se naselili na Kuclih nad kmečkim delom
vasi, pa so v glavnem rudarili. Od koparjev, ki so številčno precej pre-
segali rudarje, so ločevali manj številne drvarje: bil pa je drvar tudi
vsak kopar, ker si je sam pripravljal les za kopo. Včasih so imenova-
li istega človeka zdaj oglarja zdaj rudarja, ker so nezaposleni rudarji
tudi koparili in obratno, saj so pogosto ležala kopišča ob rudnih ja-
105
V Bohinjski Bistrici je zabeležil prisotnost »številnih rudarjev, ki kopljejo
železovo rudo ali se sicer drugače preživljajo z rudarstvom« (2009–2013,
117–118).
Železarstvo oziroma kovaštvo se je na območju Gorenjske razvilo že v
srednjem veku. V Selški dolini se je prebivalstvo ukvarjalo s pridobivanjem
železa že pred nastankom Železnikov, kar po Blaznikovem mnenju »doka-
zuje naselbinsko ime Rudno, ki ga srečamo v urbarju 1291«, in hkrati »pre-
cejšnja množina železne žlindre, ki so jo našli v tem območju na Štalici pod
Kališami«. Na loškem ozemlju se najdejo tudi drugi zgodnji primeri, kot v
urbarju iz leta 1291, ko je kmet na Gorenji Savi pri Kranju »poravnaval ob-
veznosti do gospostva razen z žitom tudi z železom«. To po Blazniku doka-
zuje, »da se je ta podložnik ukvarjal tako s kmetijstvom kot železarstvom«
(1959, 93–94). Kmetje so sprva sami pridobivali in topili rudo ter jo z ročni-
mi kladivi prekovali v izdelke za domačo rabo (Blaznik 1959, 93; Gašperšič
1959, 5). Ponekod so imeli fužinarji »več hub zemlje s pašniki in planinami,
kjer so pridobivali živež za fužinarsko naselje rudarjev, talilcev in kovačev,
ter gozdove, kjer so žgali oglje in jemali jamski les« (Mohorič 1969, 30). S
priseljevanjem fužinarjev in kovačev iz bližnjih dežel Koroške ter Furlanije
se je iz domače obrti pridobivanja železa pričelo razvijati bolj modernizira-
no fužinarstvo. V Železnikih so fužine zaposlovale kmete in dninarje kot
rudoslede, kopače rude, oglarje, tovornike in delavce v obratih (Mohorič
1954, 96; 1969, 39; Blaznik 1973, 88).
Razvoj fužinarstva je v 16. stoletju na nekaterih območjih Gorenjske pov-
zročil hiter porast kajžarskega in gostaškega prebivalstva, ki se je poleg
kmetov vključevalo v rudarstvo in koparstvo. S slednjim je bilo povezano
nošenje oglja ali »ramarstvo«, s čimer so se ukvarjale tudi ženske.
Kmetje v freisinških naselbinah Jamnik, Podblica, Lajše, Nemilje,
Log, Njivica, Češnjica in Brezovica so kuhali oglje fužinarjem v do-
ločenem obsegu že v 14. in 15. stoletju. Razcvet fužin v 16. stoletju pa
je bil poglavitni vzrok za nastanek kajžarstva in bajtarstva na obrav-
navanem ozemlju. Pri tem so kmetje zaradi svojih gozdov ostali pri
koparstvu. Kajžarji so se delili na koparje in rudarje, bajtarji, v Podbli-
ci imenovani Kuclarji, ker so se naselili na Kuclih nad kmečkim delom
vasi, pa so v glavnem rudarili. Od koparjev, ki so številčno precej pre-
segali rudarje, so ločevali manj številne drvarje: bil pa je drvar tudi
vsak kopar, ker si je sam pripravljal les za kopo. Včasih so imenova-
li istega človeka zdaj oglarja zdaj rudarja, ker so nezaposleni rudarji
tudi koparili in obratno, saj so pogosto ležala kopišča ob rudnih ja-
105
