Page 171 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 171
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
1932, 181). Glede na prisotnost omenjenih pripomočkov in njihovo količino
je povsem verjetno, da so se ti ljudje ukvarjali tudi s tkalsko obrtjo, čeprav
bi težko opredelili, v kolikšnem obsegu je šlo za oskrbo domačih potreb in
v kolikšnem za prodajo. Tkalstvo pa ni obstajalo le v vuzeniški nadškofi-
ji, ampak so bili tkalci že vsaj od leta 1633 prisotni tudi v Selah, saj se v
takratnem urbarju omenja kajžar – tkalec. Ponovno se izvajalec te dejav-
nosti omenja leta 1724, in sicer kot tkalec – gostač. Marija Makarovič je
odkrila, da se tkalci omenjajo tudi v letih 1727 in 1751 (1994, 143), vendar
iz njenih zapisov ni mogoče razbrati družbenega stanu teh oseb. Kmečko
obrt je raziskoval tudi Šorn, ki je ugotovil, da je iz Koroške potekal izvoz
platna. V drugi polovici 18. stoletja so v Ziljski dolini, Podjuni in Rožu izde-
lovali platno, loden in mezlan (Šorn 1978, 66). Glede na število kolovratov
v posameznem kmečkem gospodinjstvu (dva do štirje) in prisotnost pla-
tna ter Šornove navedbe je upravičen sklep, da so se koroški podložniki od
17. stoletja dalje ukvarjali s prejo in tkanjem. Poleg tega so se npr. majhni
kmetje na območju vasice Zahomec v spodnji Ziljski dolini ukvarjali tudi s
čevljarstvom in kovaštvom (Wiesflecker 2011, 89).
Varjenje piva Steinbier je bila ena zelo razširjenih domačih dejavnosti na
Koroškem. S proizvodnjo piva se je večina kmetov ukvarjala na svojih do-
movih kot s tipičnim postranskim delom, ki je bil povezan tudi s trgovino
in z razvojem gostinstva. Ta zvrst piva ima večstoletno tradicijo in sega v
srednji vek, obdržala pa se je tudi tekom 18. stoletja. Proces proizvodnje je
bil poseben, ker so za varjenje in karamelizacijo uporabljali žareče kamne.
Te so dajali v pivino (zmes iz slada, hmelja in vode) neposredno iz ognja,
kar je pivu dajalo specifičen okus. Kot primer podjetnosti lahko omenimo
to, da je leta 1771 kmet Simon Leupschiz postavil pivovarno ter zraven vodil
tudi gostilno. Kasneje je odprl še drugo gostilno, v kateri so najverjetneje
tudi varili pivo na enak način (Hanisch-Wolfram 2015, 119, 254).
Družina Perkonig, ki je imela kmetijo na gospostvih Hörtendorf in Hol-
lenburg, predstavlja odličen primer integriranja kmetijske proizvodnje z
neagrarnimi dejavnostmi, predvsem z obrtmi. Člani družine so bili dejav-
ni na različnih področjih. Dodatne prihodke so pridobivali od prodaje po-
ljedelskih presežkov na tržnici v Celovcu, ukvarjali so se s predenjem, tka-
njem, čevljarstvom in z mizarstvom. Starejši sin Lukas se je izučil za obrt in
postal meščan v Velikovcu. Najmlajši sin Peter je imel žago in vodil gostil-
no. Tretjemu sinu Georgu je bil omogočen študij teologije in se ni ukvarjal
z agrarnimi dejavnosti. Družina je imela tudi hčerko Marijo, ki pa je izbrala
povsem drugo pot in se je poročila z uglednim ter premožnim portendorf-
skim upraviteljem (Dinklage 1966, 97–98).
169
1932, 181). Glede na prisotnost omenjenih pripomočkov in njihovo količino
je povsem verjetno, da so se ti ljudje ukvarjali tudi s tkalsko obrtjo, čeprav
bi težko opredelili, v kolikšnem obsegu je šlo za oskrbo domačih potreb in
v kolikšnem za prodajo. Tkalstvo pa ni obstajalo le v vuzeniški nadškofi-
ji, ampak so bili tkalci že vsaj od leta 1633 prisotni tudi v Selah, saj se v
takratnem urbarju omenja kajžar – tkalec. Ponovno se izvajalec te dejav-
nosti omenja leta 1724, in sicer kot tkalec – gostač. Marija Makarovič je
odkrila, da se tkalci omenjajo tudi v letih 1727 in 1751 (1994, 143), vendar
iz njenih zapisov ni mogoče razbrati družbenega stanu teh oseb. Kmečko
obrt je raziskoval tudi Šorn, ki je ugotovil, da je iz Koroške potekal izvoz
platna. V drugi polovici 18. stoletja so v Ziljski dolini, Podjuni in Rožu izde-
lovali platno, loden in mezlan (Šorn 1978, 66). Glede na število kolovratov
v posameznem kmečkem gospodinjstvu (dva do štirje) in prisotnost pla-
tna ter Šornove navedbe je upravičen sklep, da so se koroški podložniki od
17. stoletja dalje ukvarjali s prejo in tkanjem. Poleg tega so se npr. majhni
kmetje na območju vasice Zahomec v spodnji Ziljski dolini ukvarjali tudi s
čevljarstvom in kovaštvom (Wiesflecker 2011, 89).
Varjenje piva Steinbier je bila ena zelo razširjenih domačih dejavnosti na
Koroškem. S proizvodnjo piva se je večina kmetov ukvarjala na svojih do-
movih kot s tipičnim postranskim delom, ki je bil povezan tudi s trgovino
in z razvojem gostinstva. Ta zvrst piva ima večstoletno tradicijo in sega v
srednji vek, obdržala pa se je tudi tekom 18. stoletja. Proces proizvodnje je
bil poseben, ker so za varjenje in karamelizacijo uporabljali žareče kamne.
Te so dajali v pivino (zmes iz slada, hmelja in vode) neposredno iz ognja,
kar je pivu dajalo specifičen okus. Kot primer podjetnosti lahko omenimo
to, da je leta 1771 kmet Simon Leupschiz postavil pivovarno ter zraven vodil
tudi gostilno. Kasneje je odprl še drugo gostilno, v kateri so najverjetneje
tudi varili pivo na enak način (Hanisch-Wolfram 2015, 119, 254).
Družina Perkonig, ki je imela kmetijo na gospostvih Hörtendorf in Hol-
lenburg, predstavlja odličen primer integriranja kmetijske proizvodnje z
neagrarnimi dejavnostmi, predvsem z obrtmi. Člani družine so bili dejav-
ni na različnih področjih. Dodatne prihodke so pridobivali od prodaje po-
ljedelskih presežkov na tržnici v Celovcu, ukvarjali so se s predenjem, tka-
njem, čevljarstvom in z mizarstvom. Starejši sin Lukas se je izučil za obrt in
postal meščan v Velikovcu. Najmlajši sin Peter je imel žago in vodil gostil-
no. Tretjemu sinu Georgu je bil omogočen študij teologije in se ni ukvarjal
z agrarnimi dejavnosti. Družina je imela tudi hčerko Marijo, ki pa je izbrala
povsem drugo pot in se je poročila z uglednim ter premožnim portendorf-
skim upraviteljem (Dinklage 1966, 97–98).
169
