Page 166 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 166
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
pri udejstvovanju v trgovini. Meščani in mestni trgovci so svoje pravice do
trgovanja poskušali zavarovati pred kmečko trgovino z argumentom, da
kmečka trgovina in tovorništvo podirata stari red, to je delitev dela med
družbenimi stanovi, po kateri je trgovina pripadala meščanom. Dotlej je na
primer veljalo, da z vinom trgujejo mestni trgovci na sejmih. V tem času se
je mnogo kmečkih fantov ukvarjalo s prekupčevanjem, poleg tega pa se je
nekaj sto koroških kmetov začelo udejstvovati v rednem prevozništvu na
Laško in Štajersko. Za razrešitev sporov, ki so bili kljub poskusom dogovo-
ra prisotni še naslednja desetletja in stoletja, je leta 1542 Ferdinand objavil
»Red in reformacijo dobre policije za dolnje-avstrijske dežele«, v katerem je
bilo zapisano, da sta vsako trgovanje ter prekupčevanje zunaj mest in trgov
prepovedana. Od uveljavitve tega reda dalje je smel kmet svoje pridelke in
izdelke prodajati le na sejmih. Tam, kjer ni bilo nobenega sejma v bližini,
je bilo izjemoma dovoljeno prodajanje izdelkov na kmečkih domačijah. V
sporu med mestom in kmeti glede kmečke trgovine so se zemljiški gospod-
je postavili na stran svojih podložnikov, saj so jim želeli zagotoviti možnost
zaslužka, od katerega bi tudi sami imeli koristi v obliki dajatev in davkov.
Po Žontarjevem mnenju so zemljiški gospodje skušali kmete pritegniti v
gospodarski sistem, ki ni slonel zgolj na agrarni produkciji, temveč tudi na
vključevanju v razne obrti, trgovino in transport (1956–1957, 47–49, 66–67,
71–73, 118–119).
Ob koncu srednjega in začetku novega veka je tudi v osrednji Koroški
potekal vozni promet, ki je bil odvisen predvsem od kvalitete cest. Vozne
poti na daljše razdalje so potekale preko Kanalske doline ter iz Pliberka
skozi Celovec in naprej do Beljaka (Holz 2008, 267; Kosi 1998, 144). Beljak
je bil najpomembnejše trgovsko mesto na Koroškem zaradi zelo ugodnih
prometnih razmer in povezav s Salzburgom na severu ter z italijanskimi
mesti na jugu. Mesto je doživelo razcvet tekom 16. stoletja, kar pa ni tra-
jalo dolgo, saj se je položaj meščanov poslabšal že v naslednjem stoletju.
Trgovci v mestu so poskušali svoj dohodek povečati z dodatnimi davki in
zaračunavanjem cestnine za blago, ki se je prevažalo v lokalnem prometu.
Prizadevali so si za ustavitev široko razpredenega tihotapstva ter za ome-
jitev sodelovanja podeželskega prebivalstva iz okolice pri trgovini na dalj-
še razdalje. V prvi polovici 17. stoletja je npr. cvetel črni trg, na katerem
so kmetje prodajali živino trgovcem iz italijanskega prostora. Leta 1684 je
mesto sprejelo dekret, s katerim je bilo kmetom in kmečkim trgovcem pre-
povedano prodajati blago in izdelke, kot so živina, žita, platno idr. doma ali
v tujini. Z dekretom je bilo določeno, da morajo vse viške svojih izdelkov
pripeljati na trg v Beljak (Fresacher 1975, 315; Valentinitsch 1973, 232).
164
pri udejstvovanju v trgovini. Meščani in mestni trgovci so svoje pravice do
trgovanja poskušali zavarovati pred kmečko trgovino z argumentom, da
kmečka trgovina in tovorništvo podirata stari red, to je delitev dela med
družbenimi stanovi, po kateri je trgovina pripadala meščanom. Dotlej je na
primer veljalo, da z vinom trgujejo mestni trgovci na sejmih. V tem času se
je mnogo kmečkih fantov ukvarjalo s prekupčevanjem, poleg tega pa se je
nekaj sto koroških kmetov začelo udejstvovati v rednem prevozništvu na
Laško in Štajersko. Za razrešitev sporov, ki so bili kljub poskusom dogovo-
ra prisotni še naslednja desetletja in stoletja, je leta 1542 Ferdinand objavil
»Red in reformacijo dobre policije za dolnje-avstrijske dežele«, v katerem je
bilo zapisano, da sta vsako trgovanje ter prekupčevanje zunaj mest in trgov
prepovedana. Od uveljavitve tega reda dalje je smel kmet svoje pridelke in
izdelke prodajati le na sejmih. Tam, kjer ni bilo nobenega sejma v bližini,
je bilo izjemoma dovoljeno prodajanje izdelkov na kmečkih domačijah. V
sporu med mestom in kmeti glede kmečke trgovine so se zemljiški gospod-
je postavili na stran svojih podložnikov, saj so jim želeli zagotoviti možnost
zaslužka, od katerega bi tudi sami imeli koristi v obliki dajatev in davkov.
Po Žontarjevem mnenju so zemljiški gospodje skušali kmete pritegniti v
gospodarski sistem, ki ni slonel zgolj na agrarni produkciji, temveč tudi na
vključevanju v razne obrti, trgovino in transport (1956–1957, 47–49, 66–67,
71–73, 118–119).
Ob koncu srednjega in začetku novega veka je tudi v osrednji Koroški
potekal vozni promet, ki je bil odvisen predvsem od kvalitete cest. Vozne
poti na daljše razdalje so potekale preko Kanalske doline ter iz Pliberka
skozi Celovec in naprej do Beljaka (Holz 2008, 267; Kosi 1998, 144). Beljak
je bil najpomembnejše trgovsko mesto na Koroškem zaradi zelo ugodnih
prometnih razmer in povezav s Salzburgom na severu ter z italijanskimi
mesti na jugu. Mesto je doživelo razcvet tekom 16. stoletja, kar pa ni tra-
jalo dolgo, saj se je položaj meščanov poslabšal že v naslednjem stoletju.
Trgovci v mestu so poskušali svoj dohodek povečati z dodatnimi davki in
zaračunavanjem cestnine za blago, ki se je prevažalo v lokalnem prometu.
Prizadevali so si za ustavitev široko razpredenega tihotapstva ter za ome-
jitev sodelovanja podeželskega prebivalstva iz okolice pri trgovini na dalj-
še razdalje. V prvi polovici 17. stoletja je npr. cvetel črni trg, na katerem
so kmetje prodajali živino trgovcem iz italijanskega prostora. Leta 1684 je
mesto sprejelo dekret, s katerim je bilo kmetom in kmečkim trgovcem pre-
povedano prodajati blago in izdelke, kot so živina, žita, platno idr. doma ali
v tujini. Z dekretom je bilo določeno, da morajo vse viške svojih izdelkov
pripeljati na trg v Beljak (Fresacher 1975, 315; Valentinitsch 1973, 232).
164
