Page 169 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 169
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
vorništva (s tovornimi konji) naprevozništvo (z vozovi, furmanstvo). Te-
kom druge polovice 18. stoletja so prebivalci Ziljske doline začeli upora-
bljati težke vozove z vprego štirih ali šestih konj. Čez strme klance so si
morali sposojati priprego od kmetov ob poti. Lokalni kmetje so na ta način
služili dodaten denar s posojanjem konj. Prevozništvo je delovalo tako na
krajše kot na daljše razdalje. Furmani so vozili steklene izdelke iz steklarn
ob Belem jezeru, nekateri pa so služili s prevažanjem svinca iz Pliberka v
Podklošter in Beljak. Na daljše relacije pa so v 18. stoletju Ziljani npr. pre-
važali les čez Karnijske Alpe na Beneško ozemlje, in sicer do rek Tilment
in Piave. Za to opravilo so naložili svoje velike vozove »parizarje«, ki so jih
neredko vlekli štirje konji. Na cilju so nato kupovali vino, rozine, riž, za-
čimbe, kavo in svilo, ki so jih pripeljali nazaj na Koroško. V alpskih deželah
so bili to zaželeni izdelki, zanje je obstajal trg in so se lahko lepo prodajali
(Wiesflecker 2009, 79–80).
Wiesflecker se je v svoji študiji o ziljskih furmanih in tovornikih posvetil
tudi analizi inventarjev posameznih furmanov. Po navadi so prevažali že-
lezo, svinec in les v Trst ter Benetke, nazaj na Koroško pa vino. Poleg tega
je ugotovil, da bistriški furmani vina niso le prevažali, ampak so z njim tudi
trgovali. Glavar družine je bil več mesecev odsoten, delo na kmetiji so med-
tem opravljali drugi. Dediči so pogosto ostajali na domači družinski kme-
tiji in služili s pomožnim delom. Pogosto je najmlajši brat z lastno konjsko
vprego delal kot furman ali tovornik. Spretnim furmanom sta prevozni-
štvo in tovorništvo prinašala dobre dohodke. V primeru, da so bili pri ome-
njenih neagrarnih dejavnostih zelo uspešni, so imeli možnost zbrati dovolj
premoženja za ustanovitev lastnega gospodinjstva (Wiesflecker 2008, 71–
72). Tovorništvo in prevozništvo sta postala glavni vir zaslužka številnim
kmetom, kajžarjem ter hlapcem. Ohranjeni so podatki o posameznikih, ki
so svoje kmetije prepustili sorodnikom, da so se lahko posvetili trgovini in
prevozništvu. Tak je primer iz druge polovice 18. stoletja. Gašper Schnabl
je bil lastnik kmetije, ki se je hkrati ukvarjal tudi s prevozništvom. Zaradi
dobrega zaslužka se je odločil, da kmetijo prepusti sinu, sam pa je postal
preužitkar in se je lahko posvetil izključno prevozništvu. Od sina je zahte-
val le zagotovitev prostora za tri konje v hlevu. Wiesflecker je sklepal (2009,
79), da Schnabel ni potreboval konjev za obdelovanje njiv, ampak za to, da
je še naprej prevažal blago.
O donosnosti prevozništva priča dejstvo, da so imeli kmetje dobiček tu-
di, ko so prevažali izdelke svojih zemljiških gospodov kot del tlake. Zemlji-
ški gospod je pokril vse stroške, nastale tekom poti, kot so bile cestnine,
mostnine, carine. Furman je lahko zahteval kritje vseh stroškov, nastalih
167
vorništva (s tovornimi konji) naprevozništvo (z vozovi, furmanstvo). Te-
kom druge polovice 18. stoletja so prebivalci Ziljske doline začeli upora-
bljati težke vozove z vprego štirih ali šestih konj. Čez strme klance so si
morali sposojati priprego od kmetov ob poti. Lokalni kmetje so na ta način
služili dodaten denar s posojanjem konj. Prevozništvo je delovalo tako na
krajše kot na daljše razdalje. Furmani so vozili steklene izdelke iz steklarn
ob Belem jezeru, nekateri pa so služili s prevažanjem svinca iz Pliberka v
Podklošter in Beljak. Na daljše relacije pa so v 18. stoletju Ziljani npr. pre-
važali les čez Karnijske Alpe na Beneško ozemlje, in sicer do rek Tilment
in Piave. Za to opravilo so naložili svoje velike vozove »parizarje«, ki so jih
neredko vlekli štirje konji. Na cilju so nato kupovali vino, rozine, riž, za-
čimbe, kavo in svilo, ki so jih pripeljali nazaj na Koroško. V alpskih deželah
so bili to zaželeni izdelki, zanje je obstajal trg in so se lahko lepo prodajali
(Wiesflecker 2009, 79–80).
Wiesflecker se je v svoji študiji o ziljskih furmanih in tovornikih posvetil
tudi analizi inventarjev posameznih furmanov. Po navadi so prevažali že-
lezo, svinec in les v Trst ter Benetke, nazaj na Koroško pa vino. Poleg tega
je ugotovil, da bistriški furmani vina niso le prevažali, ampak so z njim tudi
trgovali. Glavar družine je bil več mesecev odsoten, delo na kmetiji so med-
tem opravljali drugi. Dediči so pogosto ostajali na domači družinski kme-
tiji in služili s pomožnim delom. Pogosto je najmlajši brat z lastno konjsko
vprego delal kot furman ali tovornik. Spretnim furmanom sta prevozni-
štvo in tovorništvo prinašala dobre dohodke. V primeru, da so bili pri ome-
njenih neagrarnih dejavnostih zelo uspešni, so imeli možnost zbrati dovolj
premoženja za ustanovitev lastnega gospodinjstva (Wiesflecker 2008, 71–
72). Tovorništvo in prevozništvo sta postala glavni vir zaslužka številnim
kmetom, kajžarjem ter hlapcem. Ohranjeni so podatki o posameznikih, ki
so svoje kmetije prepustili sorodnikom, da so se lahko posvetili trgovini in
prevozništvu. Tak je primer iz druge polovice 18. stoletja. Gašper Schnabl
je bil lastnik kmetije, ki se je hkrati ukvarjal tudi s prevozništvom. Zaradi
dobrega zaslužka se je odločil, da kmetijo prepusti sinu, sam pa je postal
preužitkar in se je lahko posvetil izključno prevozništvu. Od sina je zahte-
val le zagotovitev prostora za tri konje v hlevu. Wiesflecker je sklepal (2009,
79), da Schnabel ni potreboval konjev za obdelovanje njiv, ampak za to, da
je še naprej prevažal blago.
O donosnosti prevozništva priča dejstvo, da so imeli kmetje dobiček tu-
di, ko so prevažali izdelke svojih zemljiških gospodov kot del tlake. Zemlji-
ški gospod je pokril vse stroške, nastale tekom poti, kot so bile cestnine,
mostnine, carine. Furman je lahko zahteval kritje vseh stroškov, nastalih
167
