Page 170 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 170
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
zaradi različnih ovir, na katere sam ni mogel vplivati. V kolikor je kmet iz-
gubil dragoceni čas zaradi nevšečnosti, ki so se mu pripetile na poti (nepre-
vozne ceste, pokvarjeni mostovi, nesreče z vprežnimi živalmi ali vozovi), je
bil ta upoštevan v okviru tlake, kar je kmetu ublažilo breme in olajšalo po-
ložaj (Michor 1950–1951, 57).
Pri prevozništvu so obstajala tudi tveganja. Dogajalo se je na primer, da
je zaradi neopravljenega prevoza in posledično izpada dohodka prevoznik
zabredel v težave. Prevozništvo je bilo še posebej negotovo v času vojn ali
inflacije. Proti koncu 18. stoletja je bilo zabeleženih več primerov, ko kme-
tje niso mogli opraviti predvidenega prevoza in so ostali brez dohodka ter z
blagom, za katerega so se zadolžili. Zaradi opisanega niso več mogli plače-
vati rednih obveznosti in so rešitev najprej iskali med sorodniki in sosedi,
ki so pomagali z manjšimi ali večjimi vsotami denarja. Finančna pomoč jim
je služila za opravljanje najnujnejših poslov, večkrat pa se je zgodilo, da ni
zadoščala in je bila edina rešitev prodaja kmetije (Wiesflecker 2009, 82).
Poglavja ni mogoče zaključiti, ne da bi omenili trgovino s soljo. Ta je pred-
stavljala življenjsko pomembno dobrino, ki je je na Koroškem primanjko-
valo. Območje, na katerem je bilo soli v izobilju, se je nahajalo v solinah ob
severnem Jadranskem morju. Furmani iz Kranjske in Koroške so od tam
prevažali morsko sol na Koroško. Na območja, ki so bila pod oblastjo Be-
netk, so iz Koroške vozili žito in ga menjali za sol v razmerju 1 : 1 (Ostravsky
1968, 287–288). Habsburžani so že tekom vladavine Ferdinanda I. v 16. sto-
letju želeli omejiti uvoz tuje morske soli, kar so formalno uredili z dekre-
tom, ki je določal, da se je razmejitev med območjema, ki sta bili oskrbovani
z morsko in kameno soljo, pomaknila proti jugu. S tem so okrepili položaj
svojega rudnika kamene soli v štajerskem Ausseeju. Meja je bila določena
in je potekala od sedla Ljubelj preko Železne Kaple do Slovenske Bistrice
na Spodnjem Štajerskem. S trgovino s soljo so se ukvarjali kmetje iz okoli-
ce Železne Kaple, prisotno pa je bilo tudi ilegalno tihotapstvo morske soli
na prepovedana območja (Hren 2012, 63).
Obrti
Koroški podložniki so se tekom novega veka ukvarjali z različnimi obrtmi,
v katerih so iskali zaslužek. Mravljak je v zapuščinskih inventarjih podlo-
žnikov vuzeniške nadškofije za obdobje od leta 1635 do 1695 iskal hišno in
gospodarsko orodje. V popisih sta bila zabeležena domače sukno in vol-
na, v večjih količinah pa je bilo prisotno predivo, iz katerega so izdelovali
domače platno dveh kakovosti. Prav tako so bili v nekaterih hišah najdeni
dva do štirje kolovrati, škarje za striženje ovac in krtače za volno (Mravljak
168
zaradi različnih ovir, na katere sam ni mogel vplivati. V kolikor je kmet iz-
gubil dragoceni čas zaradi nevšečnosti, ki so se mu pripetile na poti (nepre-
vozne ceste, pokvarjeni mostovi, nesreče z vprežnimi živalmi ali vozovi), je
bil ta upoštevan v okviru tlake, kar je kmetu ublažilo breme in olajšalo po-
ložaj (Michor 1950–1951, 57).
Pri prevozništvu so obstajala tudi tveganja. Dogajalo se je na primer, da
je zaradi neopravljenega prevoza in posledično izpada dohodka prevoznik
zabredel v težave. Prevozništvo je bilo še posebej negotovo v času vojn ali
inflacije. Proti koncu 18. stoletja je bilo zabeleženih več primerov, ko kme-
tje niso mogli opraviti predvidenega prevoza in so ostali brez dohodka ter z
blagom, za katerega so se zadolžili. Zaradi opisanega niso več mogli plače-
vati rednih obveznosti in so rešitev najprej iskali med sorodniki in sosedi,
ki so pomagali z manjšimi ali večjimi vsotami denarja. Finančna pomoč jim
je služila za opravljanje najnujnejših poslov, večkrat pa se je zgodilo, da ni
zadoščala in je bila edina rešitev prodaja kmetije (Wiesflecker 2009, 82).
Poglavja ni mogoče zaključiti, ne da bi omenili trgovino s soljo. Ta je pred-
stavljala življenjsko pomembno dobrino, ki je je na Koroškem primanjko-
valo. Območje, na katerem je bilo soli v izobilju, se je nahajalo v solinah ob
severnem Jadranskem morju. Furmani iz Kranjske in Koroške so od tam
prevažali morsko sol na Koroško. Na območja, ki so bila pod oblastjo Be-
netk, so iz Koroške vozili žito in ga menjali za sol v razmerju 1 : 1 (Ostravsky
1968, 287–288). Habsburžani so že tekom vladavine Ferdinanda I. v 16. sto-
letju želeli omejiti uvoz tuje morske soli, kar so formalno uredili z dekre-
tom, ki je določal, da se je razmejitev med območjema, ki sta bili oskrbovani
z morsko in kameno soljo, pomaknila proti jugu. S tem so okrepili položaj
svojega rudnika kamene soli v štajerskem Ausseeju. Meja je bila določena
in je potekala od sedla Ljubelj preko Železne Kaple do Slovenske Bistrice
na Spodnjem Štajerskem. S trgovino s soljo so se ukvarjali kmetje iz okoli-
ce Železne Kaple, prisotno pa je bilo tudi ilegalno tihotapstvo morske soli
na prepovedana območja (Hren 2012, 63).
Obrti
Koroški podložniki so se tekom novega veka ukvarjali z različnimi obrtmi,
v katerih so iskali zaslužek. Mravljak je v zapuščinskih inventarjih podlo-
žnikov vuzeniške nadškofije za obdobje od leta 1635 do 1695 iskal hišno in
gospodarsko orodje. V popisih sta bila zabeležena domače sukno in vol-
na, v večjih količinah pa je bilo prisotno predivo, iz katerega so izdelovali
domače platno dveh kakovosti. Prav tako so bili v nekaterih hišah najdeni
dva do štirje kolovrati, škarje za striženje ovac in krtače za volno (Mravljak
168
