Page 167 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
Na območju trga Gospa Sveta (Maria Saal), severovzhodno od Celovca,
so bile velikosti gospodarskih enot zelo različne. Kajžarji zagotovo niso ži-
veli samo od poljedelstva, ampak so se ukvarjali tudi s trgovino. Večje šte-
vilo kmetov je dodatno služilo s posojanjem denarja. Eden od teh premo-
žnejših kmetov je bil na primer Muth Frolich v vasi Arndorf, ki je imel v
lasti kar štiri kmetije oz. hube. Drugi tak primer je Urban Machtig, ki je
bil lastnik kmetije v Winklernu pri Gospe Sveti. Leta 1621 so ga opisali kot
kmeta, ki je imel 400 goldinarjev premoženja in je nekaj let pozneje lah-
ko kupil še eno kmetijo ter s tem močno okrepil svoje premoženje (Eichert
2007, 191).
Kot spretni trgovci so bili znani prebivalci Ziljske doline, o čemer je pisal
tudi Baltazar Haquet, naravoslovec, mineralog in etnograf 18. stoletja, ki se
je večkrat odpravil na raziskovalne poti po Alpah. Kmetje, ki so se ukvarjali
s prevozništvom in tovorništvom, so imeli precej višji standard od drugih
prebivalcev istega območja (Hassinger 1976, 236; Sereinig in Sketelj 2017,
24–25; Hacquet 1788, 14). Tu so se kmetje posvečali vzreji posebnih pasem
tovornih konj. Kmete – tovornike so imenovali »žamarji«. Izraz je bil iz-
peljan iz nemške besede Saum, s katero so označevali tovor, ki ga je nosila
tovorna žival (Wiesflecker 2009, 79). Zaradi dobro utrjenih in ugodnih poti
so ziljski žamarji tovorili raznovrstno blago na sever in jug, in sicer na rela-
ciji med Salzburgom na severu in Beneško republiko ter Primorsko na jugu.
Tako so na primer tovorili furlansko vino v Salzburg, nazaj pa so tovorili
kameno sol. Poleg tega so ziljski kmetje proti jugovzhodu prevažali izdelke
iz lesa (deske), in sicer na Kranjsko, v Ljubljano ter na Štajersko, v Maribor.
S teh območij so na nazaj prevažali vino (Wiesflecker 2009, 78–80; 2016, 74;
Sereinig in Sketelj 2017, 20–25).
Najpodjetnejši ziljski tovorniki so prihajali iz Bistrice na Zilji, Podklo-
štra, Peči, Strmce in sosednjih vasi. Največ so čez Visoke in Nizke Ture na
poti v Salzburg tovorili v jesenskih in zimskih mesecih, od pomladi naprej
pa so opravljali delo na poljih. Kmetje so po navadi jezdili, na poti pa so jih
peš spremljali hlapci (Sereinig in Sketelj 2017, 20–25; Wiesflecker 2009, 78–
80). Dober vpogled v razsežnosti kmečke trgovine nam prikaže zapuščin-
ski inventar iz leta 1800 lastnika kmečke posesti Valentina Brandstätterja
iz Bistrice na Zilji. Seznam je vseboval imena trgovcev in gostilničarjev, ki
so mu dolgovali denar, nahajali pa so se v Ljubljani, Postojni, Gorici, Bovcu,
Kanalski dolini, Judenburgu, Celovcu, Gmündu, Špitalu, Beljaku in Šmo-
horju (Wiesflecker 2009, 82). Na podlagi podatkov s posestva Dobrovo v
Goriških brdih je videti, da so tovorniki vina opravljali po več poti na le-
to in so na Koroško pretovarjali tudi znatne količine vina. Če upoštevamo,
165
Na območju trga Gospa Sveta (Maria Saal), severovzhodno od Celovca,
so bile velikosti gospodarskih enot zelo različne. Kajžarji zagotovo niso ži-
veli samo od poljedelstva, ampak so se ukvarjali tudi s trgovino. Večje šte-
vilo kmetov je dodatno služilo s posojanjem denarja. Eden od teh premo-
žnejših kmetov je bil na primer Muth Frolich v vasi Arndorf, ki je imel v
lasti kar štiri kmetije oz. hube. Drugi tak primer je Urban Machtig, ki je
bil lastnik kmetije v Winklernu pri Gospe Sveti. Leta 1621 so ga opisali kot
kmeta, ki je imel 400 goldinarjev premoženja in je nekaj let pozneje lah-
ko kupil še eno kmetijo ter s tem močno okrepil svoje premoženje (Eichert
2007, 191).
Kot spretni trgovci so bili znani prebivalci Ziljske doline, o čemer je pisal
tudi Baltazar Haquet, naravoslovec, mineralog in etnograf 18. stoletja, ki se
je večkrat odpravil na raziskovalne poti po Alpah. Kmetje, ki so se ukvarjali
s prevozništvom in tovorništvom, so imeli precej višji standard od drugih
prebivalcev istega območja (Hassinger 1976, 236; Sereinig in Sketelj 2017,
24–25; Hacquet 1788, 14). Tu so se kmetje posvečali vzreji posebnih pasem
tovornih konj. Kmete – tovornike so imenovali »žamarji«. Izraz je bil iz-
peljan iz nemške besede Saum, s katero so označevali tovor, ki ga je nosila
tovorna žival (Wiesflecker 2009, 79). Zaradi dobro utrjenih in ugodnih poti
so ziljski žamarji tovorili raznovrstno blago na sever in jug, in sicer na rela-
ciji med Salzburgom na severu in Beneško republiko ter Primorsko na jugu.
Tako so na primer tovorili furlansko vino v Salzburg, nazaj pa so tovorili
kameno sol. Poleg tega so ziljski kmetje proti jugovzhodu prevažali izdelke
iz lesa (deske), in sicer na Kranjsko, v Ljubljano ter na Štajersko, v Maribor.
S teh območij so na nazaj prevažali vino (Wiesflecker 2009, 78–80; 2016, 74;
Sereinig in Sketelj 2017, 20–25).
Najpodjetnejši ziljski tovorniki so prihajali iz Bistrice na Zilji, Podklo-
štra, Peči, Strmce in sosednjih vasi. Največ so čez Visoke in Nizke Ture na
poti v Salzburg tovorili v jesenskih in zimskih mesecih, od pomladi naprej
pa so opravljali delo na poljih. Kmetje so po navadi jezdili, na poti pa so jih
peš spremljali hlapci (Sereinig in Sketelj 2017, 20–25; Wiesflecker 2009, 78–
80). Dober vpogled v razsežnosti kmečke trgovine nam prikaže zapuščin-
ski inventar iz leta 1800 lastnika kmečke posesti Valentina Brandstätterja
iz Bistrice na Zilji. Seznam je vseboval imena trgovcev in gostilničarjev, ki
so mu dolgovali denar, nahajali pa so se v Ljubljani, Postojni, Gorici, Bovcu,
Kanalski dolini, Judenburgu, Celovcu, Gmündu, Špitalu, Beljaku in Šmo-
horju (Wiesflecker 2009, 82). Na podlagi podatkov s posestva Dobrovo v
Goriških brdih je videti, da so tovorniki vina opravljali po več poti na le-
to in so na Koroško pretovarjali tudi znatne količine vina. Če upoštevamo,
165
