Page 86 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 86
ksander Panjek
ni interes drugje, predvsem v razvojnih procesih. V nekaterih primerih se
na kmečko ekonomijo gleda kot na nekaj, kar je treba preseči. Kljub temu
marsikateri izmed njih nudi uporabna orodja, s katerimi je kmečko ekono-
mijo mogoče rešiti predsodkov, ki slonijo na paradigmah revščine, nespre-
menljivosti in pasivnosti, ter posledične percepcije, po kateri je bila kmeč-
ka družba nepremična, kmetje pa pasivni akterji, ki so se samo odzivali na
zunanje vzgibe.
Skoraj nepreštevna množica raziskav o protoindustriji, pluriaktivnosti
in drugih temah priča o tem, da je angažiranost kmetov v neagrarnih sek-
torjih ena najvidnejših značilnosti v zgodovini evropskega podeželja. Ne
glede na predmet zgodovinske raziskave se bodo kmečke prakse kombini-
ranja dohodkov kot po naključju prikazale na površju zgodovine podeželja.
Kljub temu je bila ta očitna skupna značilnost podeželske Evrope sama na
sebi le redko predmet specifično usmerjenih in primerjalnih raziskav.
Naš namen je razviti in preizkusiti konceptualizacijo kmečke ekonomi-
je, s katero bi lahko presegli le parcialno fokusirane ali selektivno uporabne
modele in terminologijo ter poleg tega dosegli boljšo primerljivost v pro-
storski ter časovni dimenziji. Za izhodišče smo sprejeli ugotovitev – ki je
sicer v dobršni meri prisotna v znanosti, a precej redkeje privedena do lo-
gičnih posledic na ravni interpretacije –, da kmečko prebivalstvo marsikje
ni živelo od samooskrbnega kmetijstva, ampak je izkazovalo precej razno-
like vzorce pridobivanja dohodkov. Predlagani izraz za opredelitev tega po-
java je »integrirana kmečka ekonomija«. Čeprav je ta koncept nastal s pove-
zovanjem tradicije slovenskega in italijanskega zgodovinopisja, je njegova
»pradomovina« v resnici Slovenija, pretežno hribovita dežela, v kateri so
močno prevladovale male kmetije in kajže ter kjer je tradicija preučevanja
»kmečke trgovine«, »tovorništva« in »dodatnih dejavnosti« prinesla veliko
dokazov o kombiniranju različnih dejavnosti s strani kmečkega prebival-
stva. Kot že rečeno, so kmečke dejavnosti v sekundarnem ter terciarnem
sektorju tu imele makroekonomske razsežnosti in so bile pretežno izvo-
zno usmerjene. Na ta način je bilo mogoče na osnovi slovenske stvarnosti
oblikovati koncept, ki se je izkazal kot uporaben tudi v širšem evropskem
prostoru, in ga predlagati v mednarodnem zgodovinopisnem prostoru, v
katerem se postopoma že uveljavlja.
Kaj pa je kmete v Sloveniji in po vsej Evropi gnalo k očitno razširjeni
usmerjenosti k združevanju tržno usmerjenih dejavnosti v različnih sek-
torjih? Njihovo vključevanje v preplet industrijskih, trgovskih in transpor-
tnih dejavnosti je nedvomno predstavljalo nujo. Za mnoge kmete je bilo
pridobivanje dohodkov zunaj kmetije sestavni del strategije za doseganje
84
ni interes drugje, predvsem v razvojnih procesih. V nekaterih primerih se
na kmečko ekonomijo gleda kot na nekaj, kar je treba preseči. Kljub temu
marsikateri izmed njih nudi uporabna orodja, s katerimi je kmečko ekono-
mijo mogoče rešiti predsodkov, ki slonijo na paradigmah revščine, nespre-
menljivosti in pasivnosti, ter posledične percepcije, po kateri je bila kmeč-
ka družba nepremična, kmetje pa pasivni akterji, ki so se samo odzivali na
zunanje vzgibe.
Skoraj nepreštevna množica raziskav o protoindustriji, pluriaktivnosti
in drugih temah priča o tem, da je angažiranost kmetov v neagrarnih sek-
torjih ena najvidnejših značilnosti v zgodovini evropskega podeželja. Ne
glede na predmet zgodovinske raziskave se bodo kmečke prakse kombini-
ranja dohodkov kot po naključju prikazale na površju zgodovine podeželja.
Kljub temu je bila ta očitna skupna značilnost podeželske Evrope sama na
sebi le redko predmet specifično usmerjenih in primerjalnih raziskav.
Naš namen je razviti in preizkusiti konceptualizacijo kmečke ekonomi-
je, s katero bi lahko presegli le parcialno fokusirane ali selektivno uporabne
modele in terminologijo ter poleg tega dosegli boljšo primerljivost v pro-
storski ter časovni dimenziji. Za izhodišče smo sprejeli ugotovitev – ki je
sicer v dobršni meri prisotna v znanosti, a precej redkeje privedena do lo-
gičnih posledic na ravni interpretacije –, da kmečko prebivalstvo marsikje
ni živelo od samooskrbnega kmetijstva, ampak je izkazovalo precej razno-
like vzorce pridobivanja dohodkov. Predlagani izraz za opredelitev tega po-
java je »integrirana kmečka ekonomija«. Čeprav je ta koncept nastal s pove-
zovanjem tradicije slovenskega in italijanskega zgodovinopisja, je njegova
»pradomovina« v resnici Slovenija, pretežno hribovita dežela, v kateri so
močno prevladovale male kmetije in kajže ter kjer je tradicija preučevanja
»kmečke trgovine«, »tovorništva« in »dodatnih dejavnosti« prinesla veliko
dokazov o kombiniranju različnih dejavnosti s strani kmečkega prebival-
stva. Kot že rečeno, so kmečke dejavnosti v sekundarnem ter terciarnem
sektorju tu imele makroekonomske razsežnosti in so bile pretežno izvo-
zno usmerjene. Na ta način je bilo mogoče na osnovi slovenske stvarnosti
oblikovati koncept, ki se je izkazal kot uporaben tudi v širšem evropskem
prostoru, in ga predlagati v mednarodnem zgodovinopisnem prostoru, v
katerem se postopoma že uveljavlja.
Kaj pa je kmete v Sloveniji in po vsej Evropi gnalo k očitno razširjeni
usmerjenosti k združevanju tržno usmerjenih dejavnosti v različnih sek-
torjih? Njihovo vključevanje v preplet industrijskih, trgovskih in transpor-
tnih dejavnosti je nedvomno predstavljalo nujo. Za mnoge kmete je bilo
pridobivanje dohodkov zunaj kmetije sestavni del strategije za doseganje
84
