Page 91 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 91
Integrirana kmečka ekonomija: koncept in primerjalni pristop
si preko njenih meja s prehajanjem v druge, višje družbene sloje in statuse.
Ta ugotovitev ne pomeni, da se kmetje nikoli niso zatekali k integriranju
dohodkov, da bi reševali stiske zaradi pomanjkanja in revščine, temveč da
to ni bila značilna lastnost poseganja po raznorodnih virih dohodka. Skozi
desetletja in stoletja so se spreminjale gospodarske razmere ter razpolo-
žljive priložnosti. Kar je bilo izvorno stvar izbire, je kasneje lahko postalo
nujno. V 16. stoletju je bila na primer lahko odločitev za postavitev kajže
(preživljanje z neagrarno dejavnostjo) smotrna, v 17. stoletju je isti obrat
brez zemlje lahko postal past za preživetje, v 18. pa se je utegnil izkazati
kot priložnost. Toda enačenje kmečkega integriranja dohodkov z nujo po-
meni, da logiko stvarnosti pretirano poenostavljamo, zaredi česar je tak
zaključek preprosto napačen.
Obenem kmetijstvo ni nujno predstavljalo podlage kmečke ekonomije,
tržne dejavnosti pa niso bile preprosto njeno dopolnilo. Zato so v kmeč-
kem gospodinjstvu neagrarne in tržne dejavnosti predstavljale načeloma
enakovreden vir dohodka kmetijski proizvodnji, namenjeni lastni porabi.
Integrirana kmečka ekonomija upošteva vse tri gospodarske sektorje (pri-
marni, sekundarni in terciarni) in jih obravnava kot načeloma enakovredne
sestavine celote. Soobstoj in kombinacija dejavnosti, ki pripadajo različnim
sektorjem, sta vpisana v sam smisel in pomen pojma »integrirana ekono-
mija«: to, kar integrirana kmečka ekonomija integrira, so dejavnosti in viri
dohodka iz različnih gospodarskih sektorjev hkrati. Zato nimamo prepro-
sto opraviti s kmeti, ki so se prehranjevali z lastnimi pridelki in so se v
zimskih mesecih zraven ukvarjali še s kako obrtjo (čeprav tudi ti sodijo v
koncept) ali pa so se dodatni dejavnosti posvečali le ob slabih letinah, tem-
več s kmečkimi gospodinjstvi, ki so načrtno uporabljala plug (ali lopato), se
hkrati ukvarjala z obrtjo in podajala na pot, viri njihovega dohodka pa so
segali od dninarskega dela na polju do nezakonitega kupčevanja, industrij-
skih ter transportnih dejavnosti. Sistem integrirane kmečke ekonomije je
bil fleksibilen: posamezne dejavnosti je bilo mogoče uvesti, razširiti, skrči-
ti ali opustiti, njihova vloga v strukturi dohodka kmečkega gospodinjstva
se je skozi čas in prostor lahko spreminjala. Čeprav se njene pojavne obli-
ke posledično lahko predrugačile in spreminjale, je integriranje dohodkov
ostajalo osnovna značilnost kmečke ekonomije.
V že objavljenem seznamu značilnosti integrirane kmečke ekonomije je
bil srenjski svet prepoznan kot pomembna zakladnica virov, ki so bili na
voljo za prakse integriranja dohodkov (Larsson 2017; Mocarelli in Tede-
schi 2017). To lastnost je mogoče potrditi s številnimi primeri, zato smo
jo tedaj uvrstili med splošne značilnosti integrirane kmečke ekonomije.
89
si preko njenih meja s prehajanjem v druge, višje družbene sloje in statuse.
Ta ugotovitev ne pomeni, da se kmetje nikoli niso zatekali k integriranju
dohodkov, da bi reševali stiske zaradi pomanjkanja in revščine, temveč da
to ni bila značilna lastnost poseganja po raznorodnih virih dohodka. Skozi
desetletja in stoletja so se spreminjale gospodarske razmere ter razpolo-
žljive priložnosti. Kar je bilo izvorno stvar izbire, je kasneje lahko postalo
nujno. V 16. stoletju je bila na primer lahko odločitev za postavitev kajže
(preživljanje z neagrarno dejavnostjo) smotrna, v 17. stoletju je isti obrat
brez zemlje lahko postal past za preživetje, v 18. pa se je utegnil izkazati
kot priložnost. Toda enačenje kmečkega integriranja dohodkov z nujo po-
meni, da logiko stvarnosti pretirano poenostavljamo, zaredi česar je tak
zaključek preprosto napačen.
Obenem kmetijstvo ni nujno predstavljalo podlage kmečke ekonomije,
tržne dejavnosti pa niso bile preprosto njeno dopolnilo. Zato so v kmeč-
kem gospodinjstvu neagrarne in tržne dejavnosti predstavljale načeloma
enakovreden vir dohodka kmetijski proizvodnji, namenjeni lastni porabi.
Integrirana kmečka ekonomija upošteva vse tri gospodarske sektorje (pri-
marni, sekundarni in terciarni) in jih obravnava kot načeloma enakovredne
sestavine celote. Soobstoj in kombinacija dejavnosti, ki pripadajo različnim
sektorjem, sta vpisana v sam smisel in pomen pojma »integrirana ekono-
mija«: to, kar integrirana kmečka ekonomija integrira, so dejavnosti in viri
dohodka iz različnih gospodarskih sektorjev hkrati. Zato nimamo prepro-
sto opraviti s kmeti, ki so se prehranjevali z lastnimi pridelki in so se v
zimskih mesecih zraven ukvarjali še s kako obrtjo (čeprav tudi ti sodijo v
koncept) ali pa so se dodatni dejavnosti posvečali le ob slabih letinah, tem-
več s kmečkimi gospodinjstvi, ki so načrtno uporabljala plug (ali lopato), se
hkrati ukvarjala z obrtjo in podajala na pot, viri njihovega dohodka pa so
segali od dninarskega dela na polju do nezakonitega kupčevanja, industrij-
skih ter transportnih dejavnosti. Sistem integrirane kmečke ekonomije je
bil fleksibilen: posamezne dejavnosti je bilo mogoče uvesti, razširiti, skrči-
ti ali opustiti, njihova vloga v strukturi dohodka kmečkega gospodinjstva
se je skozi čas in prostor lahko spreminjala. Čeprav se njene pojavne obli-
ke posledično lahko predrugačile in spreminjale, je integriranje dohodkov
ostajalo osnovna značilnost kmečke ekonomije.
V že objavljenem seznamu značilnosti integrirane kmečke ekonomije je
bil srenjski svet prepoznan kot pomembna zakladnica virov, ki so bili na
voljo za prakse integriranja dohodkov (Larsson 2017; Mocarelli in Tede-
schi 2017). To lastnost je mogoče potrditi s številnimi primeri, zato smo
jo tedaj uvrstili med splošne značilnosti integrirane kmečke ekonomije.
89
