Page 87 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 87
Integrirana kmečka ekonomija: koncept in primerjalni pristop
ravni preživetja in plačevanje zemljiških, deželnih ter cerkvenih dajatev in
državnih davščin. Vendar ugotovitev, da je bilo nujno, še ne pomeni nujno
tudi tega, da stojimo pred pasivno sprejeto rešitvijo, in niti tega, da imamo
preprosto opraviti z izhodno strategijo iz stiske in potrebe.
Na mnogih območjih Evrope je bil znaten del kmetijskih obratov pogosto
premajhen, da bi gospodinjstvom omogočali preživljanje samo z lastnimi
pridelki. Skozi zgodnji novi vek so se številčno povečevali pripadniki slojev
podeželskega prebivalstva in vrste kmečkih enot z malo zemlje. Pravza-
prav je opaziti stopnjevanje v procesu ustanavljanja kmetijsko nesamoza-
dostnih gospodinjstev, in sicer tako v obliki kajž in drugih enot z malo ali
nič zemlje kot tudi s postopnim drobljenjem starejših ter večjih kmetijskih
obratov (hub oz. gruntov). Ali je pojmljivo, da bi kmetje skozi več stoletij
svoje gospodarjenje peljali v smeri svojega ekonomskega propada, ne da bi
kakor koli ukrepali, na primer s prilagoditvijo starosti ob poroki in vzorca
dedovanja? Ali bi lahko razumneje domnevali, da množenje gospodinjstev
preko ravni preživetja, ki ga je zmogla zagotoviti sama kmetijska zemlja,
nakazuje, da je podeželsko prebivalstvo računalo in izkoriščalo možnost
dostopa do alternativnih dejavnosti? To bi pomenilo, da moramo ekonom-
sko racionalnost drobljenja kmetijskih gospodarstev iskati v pričakovanjih
in priložnostih, ki so jih nudile tržno usmerjene dejavnosti. Posledično so
na sistemski ravni nekmetijski in nasploh tržni viri dohodka predstavljali
gradnik v kompleksnejši ter celoviti ekonomski strategiji. Kmetje so ra-
čunali ter aktivno in sistematično uporabljali možnost dostopa do drugih
dejavnosti. Ta možnost je bila očitno eden od vidikov, ki so jih upošteva-
li pri načrtovanju gospodinjstev. Če bi temu ne bilo tako, bi ne naleteli na
tolikšno število kmetijsko nesamooskrbnih enot.
Raznolika paleta nekmetijskih virov dohodka je kmečki družbi omogo-
čala strukturno preseganje okoljskih, tehnoloških in drugih možnih ome-
jitev, kar podpira interpretacijo, da neagrarne in tržno usmerjene dejavno-
sti niso bile nujno v podrejeni vlogi v razmerju do samooskrbnega kmeto-
vanja. Ali je potemtakem sprejemljivo razmišljati o tovrstnih dejavnostih
zgolj kot o prehodnem ukrepu za premagovanje trenutnega pomanjkanja
ali slabe konjunkture, ko kmetijski viri niso zadoščali za preživetje? Kon-
cept integrirane kmečke ekonomije na to vprašanje daje negativni odgovor.
Zato je smiselno narediti temeljni obrat v perspektivi, in sicer od interpre-
tacije, da so se tržno usmerjene in nekmetijske dejavnosti opravljale zato,
ker so bila kmečka gospodarstva premajhna in kmetijski dohodki posle-
dično nezadostni, k spoznanju, da so bila kmetijska gospodarstva majhna
zato, ker so kmetje razpolagali z različnimi viri dohodka.
85
ravni preživetja in plačevanje zemljiških, deželnih ter cerkvenih dajatev in
državnih davščin. Vendar ugotovitev, da je bilo nujno, še ne pomeni nujno
tudi tega, da stojimo pred pasivno sprejeto rešitvijo, in niti tega, da imamo
preprosto opraviti z izhodno strategijo iz stiske in potrebe.
Na mnogih območjih Evrope je bil znaten del kmetijskih obratov pogosto
premajhen, da bi gospodinjstvom omogočali preživljanje samo z lastnimi
pridelki. Skozi zgodnji novi vek so se številčno povečevali pripadniki slojev
podeželskega prebivalstva in vrste kmečkih enot z malo zemlje. Pravza-
prav je opaziti stopnjevanje v procesu ustanavljanja kmetijsko nesamoza-
dostnih gospodinjstev, in sicer tako v obliki kajž in drugih enot z malo ali
nič zemlje kot tudi s postopnim drobljenjem starejših ter večjih kmetijskih
obratov (hub oz. gruntov). Ali je pojmljivo, da bi kmetje skozi več stoletij
svoje gospodarjenje peljali v smeri svojega ekonomskega propada, ne da bi
kakor koli ukrepali, na primer s prilagoditvijo starosti ob poroki in vzorca
dedovanja? Ali bi lahko razumneje domnevali, da množenje gospodinjstev
preko ravni preživetja, ki ga je zmogla zagotoviti sama kmetijska zemlja,
nakazuje, da je podeželsko prebivalstvo računalo in izkoriščalo možnost
dostopa do alternativnih dejavnosti? To bi pomenilo, da moramo ekonom-
sko racionalnost drobljenja kmetijskih gospodarstev iskati v pričakovanjih
in priložnostih, ki so jih nudile tržno usmerjene dejavnosti. Posledično so
na sistemski ravni nekmetijski in nasploh tržni viri dohodka predstavljali
gradnik v kompleksnejši ter celoviti ekonomski strategiji. Kmetje so ra-
čunali ter aktivno in sistematično uporabljali možnost dostopa do drugih
dejavnosti. Ta možnost je bila očitno eden od vidikov, ki so jih upošteva-
li pri načrtovanju gospodinjstev. Če bi temu ne bilo tako, bi ne naleteli na
tolikšno število kmetijsko nesamooskrbnih enot.
Raznolika paleta nekmetijskih virov dohodka je kmečki družbi omogo-
čala strukturno preseganje okoljskih, tehnoloških in drugih možnih ome-
jitev, kar podpira interpretacijo, da neagrarne in tržno usmerjene dejavno-
sti niso bile nujno v podrejeni vlogi v razmerju do samooskrbnega kmeto-
vanja. Ali je potemtakem sprejemljivo razmišljati o tovrstnih dejavnostih
zgolj kot o prehodnem ukrepu za premagovanje trenutnega pomanjkanja
ali slabe konjunkture, ko kmetijski viri niso zadoščali za preživetje? Kon-
cept integrirane kmečke ekonomije na to vprašanje daje negativni odgovor.
Zato je smiselno narediti temeljni obrat v perspektivi, in sicer od interpre-
tacije, da so se tržno usmerjene in nekmetijske dejavnosti opravljale zato,
ker so bila kmečka gospodarstva premajhna in kmetijski dohodki posle-
dično nezadostni, k spoznanju, da so bila kmetijska gospodarstva majhna
zato, ker so kmetje razpolagali z različnimi viri dohodka.
85
