Page 81 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 81
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
trgovskega blaga v karavanah« (Voje 1978, 149). Enako je treba tolmačiti
Šornovo ugotovitev za obdobje 18. stoletja, da so kmetje raje plačevali kot
popravljali ceste (1979, 160–162): »Vse kaže, da je bilo res tako, da so kme-
tje čedalje raje plačevali cestni davek, odkupnino od tlake, cestni prispevek
ali kakorkoli že hočemo imenovati predpisano vsoto. Vključevanje kmetov
v neagrarno proizvodnjo in v promet je bilo iz leta v leto opaznejše [. . .].
Poznamo veliko dokazov o tej resnici«. Kmetje so torej svoj čas raje name-
njali pridobitnim dejavnostim v neagrarnih panogah, ki so jim prinašale
denar.
Tako razpolagamo tudi z interpretacijami, po katerih sta med kmečki-
mi vzgibi pomembno mesto zasedali podjetnost in želja po dobičku, ne
pa potreba po golem preživetju, kar je seveda povsem v skladu z zgornjo
ugotovitvijo, da je bila tovrstna kmečka ekonomija izraz kmečkih izbir in
ne le zunanjih prisil. »Da je bilo vse opravljeno z željo po dobičku, z voljo
po tem, da pokažejo svoje sposobnosti trgovskega tveganja (zaplembe do-
brin) in tako dalje, se razume samo po sebi in ni treba dokazovati posebej,«
je ocenjeval Šorn, ko je opredeljeval vrste »kmečkega trgovanja« (1984, 43).
Tu je pri kmetih uvideti tudi nekaj ambicioznosti. Tudi Valenčič je pouda-
ril, kako nekateri kmetje niso trgovali iz nuje, temveč zaradi izkoriščanja
priložnosti zaslužka (1981, 252, 260):
Bili so še drugi primeri kmečkega trgovanja, ki jih niso vzpodbudi-
le male kmetije in potreba po dodatnih zaslužkih, temveč trgovska
podjetnost in želja po pridobivanju denarja. [. . .] Sorazmerno veli-
ko število živine pri kmetih loškega območja kaže, da so bile kmetije
gospodarsko trdne in so brez dvoma mogle preživljati lastnike in nji-
hove družine. K tovorjenju jih ni naganjala toliko gospodarska nuja
in borba za življenjski obstanek, kolikor tamkajšnje gospodarske raz-
mere, razširjeno platnarstvo in fužinarstvo ter prodaja izdelkov teh
dejavnosti. [. . .] Na Gorenjskem je bilo precejšnje število takih pode-
želskih trgovcev.
Ker pa je bil Valenčič kritičen do količin, ki so jih kranjska mesta navajala
kot obseg letnega pretovora posameznih kmetov (v tem primeru žebljev),
je menil, da so taki primeri sicer obstajali, a »tovorniki z nadpovprečnim
prometom so bili le redke izjeme v kmečkem tovorništvu; šlo je za posame-
zne podeželske trgovce, ki so imeli dovolj kapitala za trgovanje v večjem
obsegu« (1981, 252). Tako je okoli leta 1700 tudi ljubljanski magistrat raz-
likoval med kmeti, ki občasno trgujejo z lastnimi pridelki, in »tistimi pre-
79
trgovskega blaga v karavanah« (Voje 1978, 149). Enako je treba tolmačiti
Šornovo ugotovitev za obdobje 18. stoletja, da so kmetje raje plačevali kot
popravljali ceste (1979, 160–162): »Vse kaže, da je bilo res tako, da so kme-
tje čedalje raje plačevali cestni davek, odkupnino od tlake, cestni prispevek
ali kakorkoli že hočemo imenovati predpisano vsoto. Vključevanje kmetov
v neagrarno proizvodnjo in v promet je bilo iz leta v leto opaznejše [. . .].
Poznamo veliko dokazov o tej resnici«. Kmetje so torej svoj čas raje name-
njali pridobitnim dejavnostim v neagrarnih panogah, ki so jim prinašale
denar.
Tako razpolagamo tudi z interpretacijami, po katerih sta med kmečki-
mi vzgibi pomembno mesto zasedali podjetnost in želja po dobičku, ne
pa potreba po golem preživetju, kar je seveda povsem v skladu z zgornjo
ugotovitvijo, da je bila tovrstna kmečka ekonomija izraz kmečkih izbir in
ne le zunanjih prisil. »Da je bilo vse opravljeno z željo po dobičku, z voljo
po tem, da pokažejo svoje sposobnosti trgovskega tveganja (zaplembe do-
brin) in tako dalje, se razume samo po sebi in ni treba dokazovati posebej,«
je ocenjeval Šorn, ko je opredeljeval vrste »kmečkega trgovanja« (1984, 43).
Tu je pri kmetih uvideti tudi nekaj ambicioznosti. Tudi Valenčič je pouda-
ril, kako nekateri kmetje niso trgovali iz nuje, temveč zaradi izkoriščanja
priložnosti zaslužka (1981, 252, 260):
Bili so še drugi primeri kmečkega trgovanja, ki jih niso vzpodbudi-
le male kmetije in potreba po dodatnih zaslužkih, temveč trgovska
podjetnost in želja po pridobivanju denarja. [. . .] Sorazmerno veli-
ko število živine pri kmetih loškega območja kaže, da so bile kmetije
gospodarsko trdne in so brez dvoma mogle preživljati lastnike in nji-
hove družine. K tovorjenju jih ni naganjala toliko gospodarska nuja
in borba za življenjski obstanek, kolikor tamkajšnje gospodarske raz-
mere, razširjeno platnarstvo in fužinarstvo ter prodaja izdelkov teh
dejavnosti. [. . .] Na Gorenjskem je bilo precejšnje število takih pode-
želskih trgovcev.
Ker pa je bil Valenčič kritičen do količin, ki so jih kranjska mesta navajala
kot obseg letnega pretovora posameznih kmetov (v tem primeru žebljev),
je menil, da so taki primeri sicer obstajali, a »tovorniki z nadpovprečnim
prometom so bili le redke izjeme v kmečkem tovorništvu; šlo je za posame-
zne podeželske trgovce, ki so imeli dovolj kapitala za trgovanje v večjem
obsegu« (1981, 252). Tako je okoli leta 1700 tudi ljubljanski magistrat raz-
likoval med kmeti, ki občasno trgujejo z lastnimi pridelki, in »tistimi pre-
79
