Page 30 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 30
era Možina
vljam nekaj opredelitev družinske pismenosti, izbrane raziskave, ki so potr-
dile vpliv družinskega in družbenega ozadja na razvoj pismenosti, ter izbrane
poglede na izobraževalne pristope za dvig pismenosti vseh družinskih čla-
nov.
Polje družinske pismenosti v Sloveniji nima prav dolge tradicije. Kot po-
sebno področje izobraževanja odraslih se je v Sloveniji začelo preučevati
pred dobrimi dvajsetimi leti. V sklop družinske pismenosti spadajo tako de-
javnosti, ki se ukvarjajo z opismenjevanjem mlajših otrok, kot tudi posegi, ki
dvigajo pismenost družinskih članov predvsem skozi medgeneracijsko sode-
lovanje (Wasik in Herrmann 2004, 3). Med številnimi opredelitvami družinske
pismenosti se namenu tega prispevka najbolj približa razumevanje, po ka-
terem »družinska pismenost zajema vse dejavnosti, ki potekajo znotraj dru-
žine in so povezane s pismenostjo. Pri tem mislimo predvsem na dva rodova
znotraj družine in na dejavnost, ki poteka medgeneracijsko med otroki in
odraslimi. Z vidika šolskega otroka zajema družinska pismenost dejavnosti,
ki so pred formalnim opismenjevanjem in predstavljajo pripravo na učenje
branja in pisanja« (Knaflič 2009, 7).
Podobno opredeli dejavnosti družinske pismenosti Priročnik družinske pi-
smenosti (v Wasik in Herrmann 2004, str. 7): »Družinska pismenost zajema na-
čine, kako starši, otroci in drugi družinski člani uporabljajo pismenost doma
ter v svoji skupnosti. Včasih se družinska pismenost pojavi naravno med vsa-
kodnevnimi rutinami in pomaga odraslim ter otrokom ›narediti stvari‹. To
lahko vključuje uporabo risb ali napisov za izmenjavo idej, sestavljanje za-
piskov ali pisem za sporočanje sporočil, izdelavo najrazličnejših seznamov,
branje in sledenje navodilom ali izmenjavo zgodb in idej skozi pogovor,
branje in pisanje. Družinsko pismenost lahko odrasli sproži namenoma ali
pa se ta pojavi spontano med opravljanjem vsakdanjih opravil staršev in
otrok.« Vidimo, da je družinsko pismenost težko opredeliti le z eno oznako,
saj je področje, ki ga zajema, zelo kompleksno. Lahko pa povzamemo, da
je družinska pismenost najpogosteje definirana kot koncept, ki vključuje na-
ravno nastajajoče izobraževalne dejavnosti v okviru doma in družine (Grginič
2006, 12).
Vpliv družine na spodbujanje pismenosti je pogosto osrednja tema različ-
nih študij družinske pismenosti. Aktivnosti družinske pismenosti (npr. branje,
risanje, pisanje) odsevajo etično, rasno ali kulturno identiteto skupnosti, v ka-
teri živijo družine. Te aktivnosti so lahko vodene tudi zunaj doma. Trije načini
vpliva družine na otrokovo pismenost po H. P. Leichter (1984 v Grginič 2006,
12) so: medsebojno sodelovanje, fizično okolje in čustvena ter motivacijska
klima. Nekateri otroci se branja naučijo »naravno«, kot je to poimenoval L. M.
28
vljam nekaj opredelitev družinske pismenosti, izbrane raziskave, ki so potr-
dile vpliv družinskega in družbenega ozadja na razvoj pismenosti, ter izbrane
poglede na izobraževalne pristope za dvig pismenosti vseh družinskih čla-
nov.
Polje družinske pismenosti v Sloveniji nima prav dolge tradicije. Kot po-
sebno področje izobraževanja odraslih se je v Sloveniji začelo preučevati
pred dobrimi dvajsetimi leti. V sklop družinske pismenosti spadajo tako de-
javnosti, ki se ukvarjajo z opismenjevanjem mlajših otrok, kot tudi posegi, ki
dvigajo pismenost družinskih članov predvsem skozi medgeneracijsko sode-
lovanje (Wasik in Herrmann 2004, 3). Med številnimi opredelitvami družinske
pismenosti se namenu tega prispevka najbolj približa razumevanje, po ka-
terem »družinska pismenost zajema vse dejavnosti, ki potekajo znotraj dru-
žine in so povezane s pismenostjo. Pri tem mislimo predvsem na dva rodova
znotraj družine in na dejavnost, ki poteka medgeneracijsko med otroki in
odraslimi. Z vidika šolskega otroka zajema družinska pismenost dejavnosti,
ki so pred formalnim opismenjevanjem in predstavljajo pripravo na učenje
branja in pisanja« (Knaflič 2009, 7).
Podobno opredeli dejavnosti družinske pismenosti Priročnik družinske pi-
smenosti (v Wasik in Herrmann 2004, str. 7): »Družinska pismenost zajema na-
čine, kako starši, otroci in drugi družinski člani uporabljajo pismenost doma
ter v svoji skupnosti. Včasih se družinska pismenost pojavi naravno med vsa-
kodnevnimi rutinami in pomaga odraslim ter otrokom ›narediti stvari‹. To
lahko vključuje uporabo risb ali napisov za izmenjavo idej, sestavljanje za-
piskov ali pisem za sporočanje sporočil, izdelavo najrazličnejših seznamov,
branje in sledenje navodilom ali izmenjavo zgodb in idej skozi pogovor,
branje in pisanje. Družinsko pismenost lahko odrasli sproži namenoma ali
pa se ta pojavi spontano med opravljanjem vsakdanjih opravil staršev in
otrok.« Vidimo, da je družinsko pismenost težko opredeliti le z eno oznako,
saj je področje, ki ga zajema, zelo kompleksno. Lahko pa povzamemo, da
je družinska pismenost najpogosteje definirana kot koncept, ki vključuje na-
ravno nastajajoče izobraževalne dejavnosti v okviru doma in družine (Grginič
2006, 12).
Vpliv družine na spodbujanje pismenosti je pogosto osrednja tema različ-
nih študij družinske pismenosti. Aktivnosti družinske pismenosti (npr. branje,
risanje, pisanje) odsevajo etično, rasno ali kulturno identiteto skupnosti, v ka-
teri živijo družine. Te aktivnosti so lahko vodene tudi zunaj doma. Trije načini
vpliva družine na otrokovo pismenost po H. P. Leichter (1984 v Grginič 2006,
12) so: medsebojno sodelovanje, fizično okolje in čustvena ter motivacijska
klima. Nekateri otroci se branja naučijo »naravno«, kot je to poimenoval L. M.
28
