Page 31 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 31
Prvi koraki v svet pismenosti in vseživljenjskega učenja se zgodijo v družini
Morrow (2001 v Grginič 2006, 13). Skupne izkušnje s pismenostjo v družinah
otrok, ki so se naučili brati in pisati pred vstopom v šolo, obsegajo naslednje
(Grginič 2006, 13):
– imeli so veliko stikov s pisano/tiskano besedo,
– pogosto so slišali kompleksno rabo jezika, pisano in govorjeno,
– zgodaj so se naučili, da obstaja povezava med pisanimi in izgovorje-
nimi besedami (glasovi),
– veliko pogosteje so videli starejše pri branju različne literature,
– odrasli so jim brali veliko knjig,
– starši so kupovali/si izposojali knjige zase in za otroke, skupaj so obi-
skovali knjigarne/knjižnice,
– doma so hranili veliko zalogo knjig in pisnega materiala,
– branje in pisanje sta bila doma splošno ovrednotena kot pomembni
aktivnosti.
Dom je kritičen družbeni kontekst za učenje (Gadsden 1994, 9). Družine
ustvarjajo in vzdržujejo okolje, ki nenazadnje vpliva na razvoj posamezni-
kov v njih samih. Ko pride do sprememb pri posameznem družinskem članu,
pride tudi do spremembe v družini (str. 11). Raziskave družinske pismenosti
pogosto temeljijo na dveh stališčih glede učenja pismenosti doma (str. 4):
starši svoje otroke vodijo in jim pomagajo usvojiti pismenost, prav tako je
pismenost otrokom in staršem sredstvo za opolnomočenje.
Učinke neugodnega socialnega ozadja na razvoj pismenosti v družini so
potrdile tako naše kot tuje raziskave. Izsledki dosedanjih raziskav PISA in
PIRLS, v katerih sodeluje tudi Slovenija, kažejo, da otroci iz družin z nizkim
socialno-ekonomskim statusom praviloma dosegajo nižje dosežke pri merje-
njih bralne pismenosti oz. pri merjenjih drugih spretnosti. Potrdili so splošno
zakonitost, da otroci z nizko izobraženimi starši tudi sami z veliko verjetno-
stjo izkazujejo nižje dosežke. Šolski sistem v Sloveniji razlik v spretnostih in
dosežkih, ki izhajajo iz nizkega ekonomskega in kulturnega kapitala, ne kom-
penzira dovolj. Omenjene raziskave pa seveda niso mogle podati podatkov
o pismenosti staršev.
V eni prvih slovenskih raziskav tega področja, v kateri so bili pod drobno-
gled vzeti starši, so bili ti razdeljeni v tri skupine glede na to, koliko dejavnosti,
povezanih s temeljnimi spretnostmi, opravljajo za svoje potrebe ali za po-
trebe otrokovega razvoja (Knaflič, Mirčeva in Možina 2001, 110). Pri vseh sku-
pinah, ne glede na stopnjo dejavnosti, je raziskava pokazala, da starši svoje
temeljne spretnosti prenašajo na otroke (str. 114). Dejavnosti so se razlikovale
29
Morrow (2001 v Grginič 2006, 13). Skupne izkušnje s pismenostjo v družinah
otrok, ki so se naučili brati in pisati pred vstopom v šolo, obsegajo naslednje
(Grginič 2006, 13):
– imeli so veliko stikov s pisano/tiskano besedo,
– pogosto so slišali kompleksno rabo jezika, pisano in govorjeno,
– zgodaj so se naučili, da obstaja povezava med pisanimi in izgovorje-
nimi besedami (glasovi),
– veliko pogosteje so videli starejše pri branju različne literature,
– odrasli so jim brali veliko knjig,
– starši so kupovali/si izposojali knjige zase in za otroke, skupaj so obi-
skovali knjigarne/knjižnice,
– doma so hranili veliko zalogo knjig in pisnega materiala,
– branje in pisanje sta bila doma splošno ovrednotena kot pomembni
aktivnosti.
Dom je kritičen družbeni kontekst za učenje (Gadsden 1994, 9). Družine
ustvarjajo in vzdržujejo okolje, ki nenazadnje vpliva na razvoj posamezni-
kov v njih samih. Ko pride do sprememb pri posameznem družinskem članu,
pride tudi do spremembe v družini (str. 11). Raziskave družinske pismenosti
pogosto temeljijo na dveh stališčih glede učenja pismenosti doma (str. 4):
starši svoje otroke vodijo in jim pomagajo usvojiti pismenost, prav tako je
pismenost otrokom in staršem sredstvo za opolnomočenje.
Učinke neugodnega socialnega ozadja na razvoj pismenosti v družini so
potrdile tako naše kot tuje raziskave. Izsledki dosedanjih raziskav PISA in
PIRLS, v katerih sodeluje tudi Slovenija, kažejo, da otroci iz družin z nizkim
socialno-ekonomskim statusom praviloma dosegajo nižje dosežke pri merje-
njih bralne pismenosti oz. pri merjenjih drugih spretnosti. Potrdili so splošno
zakonitost, da otroci z nizko izobraženimi starši tudi sami z veliko verjetno-
stjo izkazujejo nižje dosežke. Šolski sistem v Sloveniji razlik v spretnostih in
dosežkih, ki izhajajo iz nizkega ekonomskega in kulturnega kapitala, ne kom-
penzira dovolj. Omenjene raziskave pa seveda niso mogle podati podatkov
o pismenosti staršev.
V eni prvih slovenskih raziskav tega področja, v kateri so bili pod drobno-
gled vzeti starši, so bili ti razdeljeni v tri skupine glede na to, koliko dejavnosti,
povezanih s temeljnimi spretnostmi, opravljajo za svoje potrebe ali za po-
trebe otrokovega razvoja (Knaflič, Mirčeva in Možina 2001, 110). Pri vseh sku-
pinah, ne glede na stopnjo dejavnosti, je raziskava pokazala, da starši svoje
temeljne spretnosti prenašajo na otroke (str. 114). Dejavnosti so se razlikovale
29
