Page 220 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 220
ez Drobnič in Katarina Česnik
od leta 1981 dalje, naraščanje zanimanja za vrednote v izobraževanju pa se
povezuje s spremembo političnega sistema; državljani v demokratičnem in
tržno reguliranem sistemu večji pomen pripisujejo vrednotam, ki tako posta-
jajo bolj iskano vodilo v družbi. V zadnjih štirih desetletjih (1981–2020) lahko
ugotovimo, da so vrednote, ki v zadnjem obdobju pridobivajo na veljavnosti,
enakost, odgovornost, uspeh, poštenost in osebna rast, najbolj poudarjene
vrednote pa so uspeh, solidarnost ter odgovornost in vse te lahko povežemo
z inkluzijo ter integracijo. Drobnič, Darja Hribernik in Katarina Česnik (2020;
2021) ugotavljajo, da so vrednote predmet zanimanja predvsem v visoko spe-
cializiranih in akademskih vsebinah na področju izobraževanja. Po eni strani
lahko to kaže na upad zanimanja za preučevanje vrednot v vzgoji in izobra-
ževanju ter posledično na to, da postajajo tudi vse manj pomembno eduka-
cijsko vprašanje.
Zaključek
Na podlagi opravljene analize ugotavljamo, da se integracija in inkluzija kot
ključna pojma izobraževanja oseb/učencev s posebnimi potrebami prepo-
znavno odražata v slovenski bibliografiji, vendar v relativno manjšem ob-
segu, saj v okviru šolske bibliografije skupaj dosegata 6-odstotno pojavlja-
nje, sama integracija pa več kot 5-odstotno. To pomeni, da bi bilo treba dati
spodbude za večji obseg tako analitičnih in raziskovalnih del, še posebej pa
drugih oblik vsebine, kot so knjige, učbeniki, gradiva, kjer se kaže največji de-
ficit/padec, saj te oblike na enostavnejši in dostopnejši način nagovorijo tudi
drugo bralstvo. Zlasti pa to velja za področje inkluzije/inkluzivnega izobra-
ževanja, ki se sicer vse bolj bibliografsko odziva, vendar je pojavljanje v zelo
majhnem obsegu – 158 izvodov letno –, kar zlasti velja za priročnike, učbenike
ter poljudna dela, kjer teh pojmov skoraj ne najdemo.
Preko trenda rasti edicij postajata inkluzija in sodobno izobraževanje oseb
s posebnimi potrebami sicer prepoznavnejša, vendar bolj nagovarjata aka-
demske in raziskovalne kroge, do širše, laične publike pa ne prodreta v za-
dostni meri, ker nimata pravih oblik sporočanja. To ima nedvomno posledice
na prepoznavanje in razumevanje sodobnega inkluzivnega izobraževanja pa
verjetno tudi naklonjenost do teh izobraževalnih (inkluzivnih) pristopov, ker
je morda večini ljudi vsebina preprosto neznana in zato nerazumljiva. Zato
bi se morali tem vprašanjem in problemom posvetiti šole, fakultete in pa pri-
stojno ministrstvo ter vzpodbuditi procese objavljanja v knjižnih oblikah, raz-
pravah, intervjujih ipd., ki jih bibliografija sedaj skoraj ne vsebuje.
Integracija in inkluzija se v bibliografiji odražata v nasprotujočih se trendih:
integracija z manjšim odražanjem, nekako tako, kot bi bila v zatonu, inkluzija
220
od leta 1981 dalje, naraščanje zanimanja za vrednote v izobraževanju pa se
povezuje s spremembo političnega sistema; državljani v demokratičnem in
tržno reguliranem sistemu večji pomen pripisujejo vrednotam, ki tako posta-
jajo bolj iskano vodilo v družbi. V zadnjih štirih desetletjih (1981–2020) lahko
ugotovimo, da so vrednote, ki v zadnjem obdobju pridobivajo na veljavnosti,
enakost, odgovornost, uspeh, poštenost in osebna rast, najbolj poudarjene
vrednote pa so uspeh, solidarnost ter odgovornost in vse te lahko povežemo
z inkluzijo ter integracijo. Drobnič, Darja Hribernik in Katarina Česnik (2020;
2021) ugotavljajo, da so vrednote predmet zanimanja predvsem v visoko spe-
cializiranih in akademskih vsebinah na področju izobraževanja. Po eni strani
lahko to kaže na upad zanimanja za preučevanje vrednot v vzgoji in izobra-
ževanju ter posledično na to, da postajajo tudi vse manj pomembno eduka-
cijsko vprašanje.
Zaključek
Na podlagi opravljene analize ugotavljamo, da se integracija in inkluzija kot
ključna pojma izobraževanja oseb/učencev s posebnimi potrebami prepo-
znavno odražata v slovenski bibliografiji, vendar v relativno manjšem ob-
segu, saj v okviru šolske bibliografije skupaj dosegata 6-odstotno pojavlja-
nje, sama integracija pa več kot 5-odstotno. To pomeni, da bi bilo treba dati
spodbude za večji obseg tako analitičnih in raziskovalnih del, še posebej pa
drugih oblik vsebine, kot so knjige, učbeniki, gradiva, kjer se kaže največji de-
ficit/padec, saj te oblike na enostavnejši in dostopnejši način nagovorijo tudi
drugo bralstvo. Zlasti pa to velja za področje inkluzije/inkluzivnega izobra-
ževanja, ki se sicer vse bolj bibliografsko odziva, vendar je pojavljanje v zelo
majhnem obsegu – 158 izvodov letno –, kar zlasti velja za priročnike, učbenike
ter poljudna dela, kjer teh pojmov skoraj ne najdemo.
Preko trenda rasti edicij postajata inkluzija in sodobno izobraževanje oseb
s posebnimi potrebami sicer prepoznavnejša, vendar bolj nagovarjata aka-
demske in raziskovalne kroge, do širše, laične publike pa ne prodreta v za-
dostni meri, ker nimata pravih oblik sporočanja. To ima nedvomno posledice
na prepoznavanje in razumevanje sodobnega inkluzivnega izobraževanja pa
verjetno tudi naklonjenost do teh izobraževalnih (inkluzivnih) pristopov, ker
je morda večini ljudi vsebina preprosto neznana in zato nerazumljiva. Zato
bi se morali tem vprašanjem in problemom posvetiti šole, fakultete in pa pri-
stojno ministrstvo ter vzpodbuditi procese objavljanja v knjižnih oblikah, raz-
pravah, intervjujih ipd., ki jih bibliografija sedaj skoraj ne vsebuje.
Integracija in inkluzija se v bibliografiji odražata v nasprotujočih se trendih:
integracija z manjšim odražanjem, nekako tako, kot bi bila v zatonu, inkluzija
220
