Page 226 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 226
ja Kokol
bili perspektivni za šolanje, in jih usmerili v gluhonemnice, pogosto zelo od-
daljene od mestnih središč (Kuhar 1999; Vršnik Perše 2003). V teh se je učni
proces usmeril v otrokovo hibo (Opara 2015). Temeljna načela tovrstnega izo-
braževanja so bila ekonomska neodvisnost, prispevek k družbi in utilitarizem
(Mcfarlane 2018). Vendarle pa lahko začetke ločenega izobraževanja prepo-
znavamo kot pozitivne, saj gre za začetke strokovnega ukvarjanja z otroki, za
katere prej ni bilo poskrbljeno (Vršnik Perše 2003).
Leta 1919 je Višji šolski svet v Ljubljani sklenil natančno razmisliti o vpraša-
njih skrbstvene vzgoje za otroke s posebnostmi v razvoju ter na podlagi tega
sprejeti smernice za njihovo vzgojo in izobraževanje. Ocena je bila, da so za
izobraževanje OPP potrebna posebna strokovna znanja, ki jih učitelji v rednih
šolah niso imeli, prav tako jim ni bil prilagojen redni program v ljudskih šolah.
Na podlagi tega je Višji šolski svet ocenil, da je nadaljevanje ločenega učnega
procesa v njihovo korist (Serše 2018).
Tudi po drugi svetovani vojni je prevladovala doktrina ločevanja oz. izloče-
vanja, saj se je za posameznike z motnjami v telesnem in duševnem razvoju
vzpostavil vzporeden sistem vzgoje in izobraževanja. Ta sistem je temeljil na
predpostavki, da drugačni otroci potrebujejo drugačne šole, razcvet pa je do-
živel okoli leta 1975, ko je bilo vanj vključene 5 do 8 populacije (Opara idr.
2010). V ločenem osnovnošolskem izobraževanju so si prizadevali omiliti in
odpraviti razvojne motnje ter učence usposobiti za poklice, ki bi jim poma-
gali, da bi postali aktivni člani družbe (Skala 1962 v Dobaja 2023).
Uvajanje integracije
Leta 1962 je pedagog Anton Skala v svojem delu O vzgoji razvojno prizadetih
otrok opozoril na drugačen vidik integracije in iskanje možnosti za njeno iz-
vajanje. Svetoval je integracijo OPP v običajni vzgojno-izobraževalni proces,
kjer je to le mogoče, in sicer že na nižji stopnji izobraževanja, ali pa vsaj vzgojo
in izobraževanje izpostavljene skupine otrok v istem okolju, kot poteka obi-
čajni vzgojno-izobraževalni proces, le da bi šlo v izpostavljenem primeru za
vzgojo in izobraževanje, ki sta ločenaf od vrstnikov, ki nimajo posebnosti v
razvoju (Dobaja 2023).
V praksi se je integracija pričela po letu 1980, ko so v šolah in skupnostih
potekali poskusi izogibanja ločenim oblikam vzgoje in izobraževanja OPP ter
njihovo vključevanje v redne vzgojno-izobraževalne programe. Pri tem so
morali integrirani otroci doseči predpisane standarde znanja (Marussio 2017).
Leta 1980 se je zgodil tudi eden ključnih premikov k uspešni integraciji
– sprejet je bil Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Ta je vzgojo in
varstvo predšolskih otrok, ki potrebujejo prilagojeno vsebino in organizacijo
226
bili perspektivni za šolanje, in jih usmerili v gluhonemnice, pogosto zelo od-
daljene od mestnih središč (Kuhar 1999; Vršnik Perše 2003). V teh se je učni
proces usmeril v otrokovo hibo (Opara 2015). Temeljna načela tovrstnega izo-
braževanja so bila ekonomska neodvisnost, prispevek k družbi in utilitarizem
(Mcfarlane 2018). Vendarle pa lahko začetke ločenega izobraževanja prepo-
znavamo kot pozitivne, saj gre za začetke strokovnega ukvarjanja z otroki, za
katere prej ni bilo poskrbljeno (Vršnik Perše 2003).
Leta 1919 je Višji šolski svet v Ljubljani sklenil natančno razmisliti o vpraša-
njih skrbstvene vzgoje za otroke s posebnostmi v razvoju ter na podlagi tega
sprejeti smernice za njihovo vzgojo in izobraževanje. Ocena je bila, da so za
izobraževanje OPP potrebna posebna strokovna znanja, ki jih učitelji v rednih
šolah niso imeli, prav tako jim ni bil prilagojen redni program v ljudskih šolah.
Na podlagi tega je Višji šolski svet ocenil, da je nadaljevanje ločenega učnega
procesa v njihovo korist (Serše 2018).
Tudi po drugi svetovani vojni je prevladovala doktrina ločevanja oz. izloče-
vanja, saj se je za posameznike z motnjami v telesnem in duševnem razvoju
vzpostavil vzporeden sistem vzgoje in izobraževanja. Ta sistem je temeljil na
predpostavki, da drugačni otroci potrebujejo drugačne šole, razcvet pa je do-
živel okoli leta 1975, ko je bilo vanj vključene 5 do 8 populacije (Opara idr.
2010). V ločenem osnovnošolskem izobraževanju so si prizadevali omiliti in
odpraviti razvojne motnje ter učence usposobiti za poklice, ki bi jim poma-
gali, da bi postali aktivni člani družbe (Skala 1962 v Dobaja 2023).
Uvajanje integracije
Leta 1962 je pedagog Anton Skala v svojem delu O vzgoji razvojno prizadetih
otrok opozoril na drugačen vidik integracije in iskanje možnosti za njeno iz-
vajanje. Svetoval je integracijo OPP v običajni vzgojno-izobraževalni proces,
kjer je to le mogoče, in sicer že na nižji stopnji izobraževanja, ali pa vsaj vzgojo
in izobraževanje izpostavljene skupine otrok v istem okolju, kot poteka obi-
čajni vzgojno-izobraževalni proces, le da bi šlo v izpostavljenem primeru za
vzgojo in izobraževanje, ki sta ločenaf od vrstnikov, ki nimajo posebnosti v
razvoju (Dobaja 2023).
V praksi se je integracija pričela po letu 1980, ko so v šolah in skupnostih
potekali poskusi izogibanja ločenim oblikam vzgoje in izobraževanja OPP ter
njihovo vključevanje v redne vzgojno-izobraževalne programe. Pri tem so
morali integrirani otroci doseči predpisane standarde znanja (Marussio 2017).
Leta 1980 se je zgodil tudi eden ključnih premikov k uspešni integraciji
– sprejet je bil Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Ta je vzgojo in
varstvo predšolskih otrok, ki potrebujejo prilagojeno vsebino in organizacijo
226
