Page 228 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 228
ja Kokol
izobraževanje, kjer pa imajo različne oblike pomoči (Španija, Grčija, Ita-
lija, Portugalska, Švedska, Norveška, Islandija in Ciper);
– države, ki omogočajo različne oblike pomoči med sistemoma rednega
in posebnega izobraževanja (Danska, Francija, Irska, Luksemburg, Av-
strija, Finska, Velika Britanija, Latvija, Češka, Slovaška, Slovenija);
– države, za katere sta značilna dva ločena sistema izobraževanja, pri če-
mer se večina OPP ne vključuje v redni kurikulum skupaj z učenci brez
posebnih potreb.
V Sloveniji je k bistvenim spremembam v smeri inkluzije prispevala Bela
knjiga o vzgoji in izobraževanju (Ministrstvo za šolstvo in šport 1995), ki je iz-
postavila dvom o primernosti ločenega šolanja (Opara idr. 2010). Ta je botro-
vala tudi novemu Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je
prinesel širšo opredelitev skupin otok, ki potrebujejo dodatno pozornost in
podporo – dodani sta bili skupini otrok s primanjkljaji na posameznih pod-
ročjih učenja in dolgotrajno bolnih otrok. Ključni namen nove zakonodaje
je bil v zmanjšanju ločenih oblik šolanja in vpeljevanju inkluzivnih ter pro-
žnejših oblik šolanja OPP. Tako se je v redne šole in vrtce uvedlo program s
prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo (Košir idr. 2011).
Izzivi pri uvajanju inkluzije v Sloveniji
Inkluzivno izobraževanje je lahko izjemno uspešno tako z vidika kakovosti
izobrazbe kot tudi napredka posameznika (Office for Standards in Education,
Children’s Services and Skills 2006). Uspešno inkluzijo pa je moč doseči le s
primernim kurikulumom, z ustreznimi organizacijskimi ukrepi, s strategijami
poučevanja, z uporabo primernih sredstev in v povezavi s partnerstvom s
skupnostjo (Lesar 2007; UNESCO 1994).
V Sloveniji je Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP),
sprejet leta 2000, na teoretični ravni zmanjševal ločene oblike šolanja in s tem
povečeval inkluzijo, vendar pa ob njegovem sprejetju niso bili pripravljeni
ustrezni ukrepi, podzakonski akti in izvedbeni načrt, da bi se lahko njegova
določila v celoti izvajala (Košir idr. 2011). Uvajanje inkluzije v slovenske šole
je bilo tako izvedeno brez potrebnega izobraževanja strokovnih delavcev,
spremljanje samega uvajanja pa je bilo pomanjkljivo (Košir idr. 2011; Peček
Čuk in Lesar 2008). Posledično večina slovenskih učiteljev meni, da za delo z
učenci s posebnimi potrebami niso dovolj usposobljeni (Kovačič 2016; Peček
Čuk in Lesar 2008; Peček 2001; Rutar 2010). Prav tako številni učitelji nimajo
dovolj znanja o diagnozah, razvojnih značilnostih, posebnostih in zmožno-
stih OPP za vključevanje v običajne šolske razrede (Peček Čuk in Lesar 2008;
228
izobraževanje, kjer pa imajo različne oblike pomoči (Španija, Grčija, Ita-
lija, Portugalska, Švedska, Norveška, Islandija in Ciper);
– države, ki omogočajo različne oblike pomoči med sistemoma rednega
in posebnega izobraževanja (Danska, Francija, Irska, Luksemburg, Av-
strija, Finska, Velika Britanija, Latvija, Češka, Slovaška, Slovenija);
– države, za katere sta značilna dva ločena sistema izobraževanja, pri če-
mer se večina OPP ne vključuje v redni kurikulum skupaj z učenci brez
posebnih potreb.
V Sloveniji je k bistvenim spremembam v smeri inkluzije prispevala Bela
knjiga o vzgoji in izobraževanju (Ministrstvo za šolstvo in šport 1995), ki je iz-
postavila dvom o primernosti ločenega šolanja (Opara idr. 2010). Ta je botro-
vala tudi novemu Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je
prinesel širšo opredelitev skupin otok, ki potrebujejo dodatno pozornost in
podporo – dodani sta bili skupini otrok s primanjkljaji na posameznih pod-
ročjih učenja in dolgotrajno bolnih otrok. Ključni namen nove zakonodaje
je bil v zmanjšanju ločenih oblik šolanja in vpeljevanju inkluzivnih ter pro-
žnejših oblik šolanja OPP. Tako se je v redne šole in vrtce uvedlo program s
prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo (Košir idr. 2011).
Izzivi pri uvajanju inkluzije v Sloveniji
Inkluzivno izobraževanje je lahko izjemno uspešno tako z vidika kakovosti
izobrazbe kot tudi napredka posameznika (Office for Standards in Education,
Children’s Services and Skills 2006). Uspešno inkluzijo pa je moč doseči le s
primernim kurikulumom, z ustreznimi organizacijskimi ukrepi, s strategijami
poučevanja, z uporabo primernih sredstev in v povezavi s partnerstvom s
skupnostjo (Lesar 2007; UNESCO 1994).
V Sloveniji je Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP),
sprejet leta 2000, na teoretični ravni zmanjševal ločene oblike šolanja in s tem
povečeval inkluzijo, vendar pa ob njegovem sprejetju niso bili pripravljeni
ustrezni ukrepi, podzakonski akti in izvedbeni načrt, da bi se lahko njegova
določila v celoti izvajala (Košir idr. 2011). Uvajanje inkluzije v slovenske šole
je bilo tako izvedeno brez potrebnega izobraževanja strokovnih delavcev,
spremljanje samega uvajanja pa je bilo pomanjkljivo (Košir idr. 2011; Peček
Čuk in Lesar 2008). Posledično večina slovenskih učiteljev meni, da za delo z
učenci s posebnimi potrebami niso dovolj usposobljeni (Kovačič 2016; Peček
Čuk in Lesar 2008; Peček 2001; Rutar 2010). Prav tako številni učitelji nimajo
dovolj znanja o diagnozah, razvojnih značilnostih, posebnostih in zmožno-
stih OPP za vključevanje v običajne šolske razrede (Peček Čuk in Lesar 2008;
228
