Page 231 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 231
Zgodovina in pravičnost vključevanja otrok s posebnimi potrebami
pravljajo gradiva (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami 2011).
Strokovni centri tako zapolnjujejo nekatere vrzeli, ki so bile pri delu z OPP
prisotne do sedaj. Poročila so obetavna, kažejo na pomembnost sodelovanja
med specializiranimi ustanovami in rednimi šolami, ki pri izobraževanju OPP
potrebujejo podporo, hkrati pa imajo strokovni centri možnost pristopati fle-
ksibilno in ustvarjati nove odgovore na potrebe populacije (Bešter 2020; Pra-
šnikar 2021). Obenem so poročila o delovanju teh centrov v večini omejena
na poročanje o številu izvedenih aktivnosti, ne preverjajo pa učinkov teh ak-
tivnosti. Težko torej ocenimo, ali strokovni centri prinašajo pomembne spre-
membe v smeri inkluzije.
Zgodnja obravnava OPP
Drug ukrep, ki je sledil iz priporočil Evropske agencije za izobraževanje oseb s
posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje (2014), pa je Zakon o celo-
stni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (ZOPOPP)
(2017). Cilj slednjega je celostna zgodnja obravnava OPP in tudi tistih z ri-
zičnimi dejavniki. To zajema informiranje skrbnikov, zgodnjo prepoznavo ter
celovito koordinirano pomoč otroku in skrbnikom. Preko tega se želi zago-
toviti največjo korist otroka, pospešiti njegov razvoj in zmanjšati možnosti
za razvoj trajnih posebnih potreb. Eden izmed namenov zakona pa je tudi v
tem, da uveljavi opredelitev OPP, ki ne bi temeljila na delitvi na posamezne
motnje, pač pa bi bila opisna in s tem bolj vključujoča. Sistem odkrivanja in
obravnave tako ni omejen samo na OPP, pač pa zajema tudi otroke s tveganji
za razvojne primanjkljaje (Murgel 2019).
Kljub temu pa je za enakovrednejše vključevanje še zmeraj potreben pre-
mik od medicinskega k bolj socialno usmerjenemu modelu zgodnje obrav-
nave OPP. K temu vidiku sicer pripomore vključitev socialnega delavca v
tim za zgodnjo obravnavo in možnost obravnave otrok na domu, vendar
bo za sam premik k inkluziji bistvena deinstitucionalizacija (Murgel 2019).
Hkrati zgodnja obravnava ni enako dosegljiva vsem otrokom oz. družinam,
njeno udejanjanje pa trpi zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema
in pomanjkanja kadra. Tudi raziskanost učinkov je zaenkrat skromna (Šprem-
Veljavečki 2019). Pri prenosu v prakso se kažejo tudi nekatere težave v infor-
miranosti zaposlenih v vrtcih, občutkih (ne)kompetentnosti pri delu z neka-
terimi skupinami OPP in posledični preobremenjenosti (Žunko 2020).
Pravičnost
V sodobnih demokratičnih družbah je pravičnost v izobraževanju vedno bolj
priznana kot bistvena značilnost nacionalnih izobraževalnih sistemov (Med-
veš idr. 2008). Eden temeljnih pogojev, da je izobraževalni sistem pravičen,
231
pravljajo gradiva (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami 2011).
Strokovni centri tako zapolnjujejo nekatere vrzeli, ki so bile pri delu z OPP
prisotne do sedaj. Poročila so obetavna, kažejo na pomembnost sodelovanja
med specializiranimi ustanovami in rednimi šolami, ki pri izobraževanju OPP
potrebujejo podporo, hkrati pa imajo strokovni centri možnost pristopati fle-
ksibilno in ustvarjati nove odgovore na potrebe populacije (Bešter 2020; Pra-
šnikar 2021). Obenem so poročila o delovanju teh centrov v večini omejena
na poročanje o številu izvedenih aktivnosti, ne preverjajo pa učinkov teh ak-
tivnosti. Težko torej ocenimo, ali strokovni centri prinašajo pomembne spre-
membe v smeri inkluzije.
Zgodnja obravnava OPP
Drug ukrep, ki je sledil iz priporočil Evropske agencije za izobraževanje oseb s
posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje (2014), pa je Zakon o celo-
stni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (ZOPOPP)
(2017). Cilj slednjega je celostna zgodnja obravnava OPP in tudi tistih z ri-
zičnimi dejavniki. To zajema informiranje skrbnikov, zgodnjo prepoznavo ter
celovito koordinirano pomoč otroku in skrbnikom. Preko tega se želi zago-
toviti največjo korist otroka, pospešiti njegov razvoj in zmanjšati možnosti
za razvoj trajnih posebnih potreb. Eden izmed namenov zakona pa je tudi v
tem, da uveljavi opredelitev OPP, ki ne bi temeljila na delitvi na posamezne
motnje, pač pa bi bila opisna in s tem bolj vključujoča. Sistem odkrivanja in
obravnave tako ni omejen samo na OPP, pač pa zajema tudi otroke s tveganji
za razvojne primanjkljaje (Murgel 2019).
Kljub temu pa je za enakovrednejše vključevanje še zmeraj potreben pre-
mik od medicinskega k bolj socialno usmerjenemu modelu zgodnje obrav-
nave OPP. K temu vidiku sicer pripomore vključitev socialnega delavca v
tim za zgodnjo obravnavo in možnost obravnave otrok na domu, vendar
bo za sam premik k inkluziji bistvena deinstitucionalizacija (Murgel 2019).
Hkrati zgodnja obravnava ni enako dosegljiva vsem otrokom oz. družinam,
njeno udejanjanje pa trpi zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema
in pomanjkanja kadra. Tudi raziskanost učinkov je zaenkrat skromna (Šprem-
Veljavečki 2019). Pri prenosu v prakso se kažejo tudi nekatere težave v infor-
miranosti zaposlenih v vrtcih, občutkih (ne)kompetentnosti pri delu z neka-
terimi skupinami OPP in posledični preobremenjenosti (Žunko 2020).
Pravičnost
V sodobnih demokratičnih družbah je pravičnost v izobraževanju vedno bolj
priznana kot bistvena značilnost nacionalnih izobraževalnih sistemov (Med-
veš idr. 2008). Eden temeljnih pogojev, da je izobraževalni sistem pravičen,
231
