Page 227 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 227
Zgodovina in pravičnost vključevanja otrok s posebnimi potrebami
dela, organiziral na dva načina – kot individualizacijo dela in prilagajanje vse-
bin v rednih oddelkih ter kot oblikovanje posebnih oddelkov in skupin s pri-
lagojenim programom (Košir idr. 2011). Na takšen način se je OPP omogočilo
pripravo na osnovno šolo, s tem pa boljše možnosti za aktivno sodelovanje v
vzgojno-izobraževalnim procesu javne osnovne šole (Dobaja 2023).
Na področju srednješolskega izobraževanja je pomembne spremembe
prineslo usmerjeno izobraževanje v 80. letih 20. stoletja, ko so se uvedli dve-
letni programi nižjega poklicnega izobraževanja, kamor so se lahko vpisali
tudi otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju (Košir idr. 2011).
Inkluziji naproti
Inkluzija izvira iz ZDA, kjer so jo začeli razvijati v poznih 80. letih 20. stoletja,
močno pa se je razširila v začetku 90. let. Pojem je bil prvič uporabljen leta
1988, opisoval pa je proces nameščanja otrok in odraslih, ki so invalidni ali
imajo učne težave, v večinske osnovne šole (Thomas in Vaughan 2005).
Mednarodno prepoznaven je postal v 90. letih 20. stoletja, 1994 pa je
bil opredeljen v Salamanški izjavi. Ta je zavzemanje za integracijo OPP v
vzgojno-izobraževalne ustanove nadomestila s konceptom inkluzivnosti kot
najučinkovitejšim načinom boja proti diskriminaciji, oblikovanja sprejema-
joče skupnosti, grajenja inkluzivne družbe in učinkovitega izobraževanja za
večino otrok (UNESCO 1994). Salamanška izjava je tako od podpisnic zahte-
vala preoblikovanje obstoječe zakonodaje v smeri, da šole zadovoljijo po-
trebe vseh učencev, še posebej tistih s posebnimi potrebami (Lesar 2007).
Inkluzivne šole naj bi se odzivale na različne potrebe učencev ter z različnimi
pristopi k učenju zagotovile kakovostno izobrazbo vsem (UNESCO 1994).
Na podlagi Salamanške izjave so države Evropske unije v svojih dokumen-
tih s področja izobraževanja opredelile inkluzijo, pri čemer pa vsaka država
išče svojo pot, ki temelji na njej lastnih filozofskih, kulturnih in socialno-
ekonomskih dejavnikih. Različne države tako na različne načine razvijajo in-
kluzijo, obstaja pa nekaj skupnih dejavnikov: premik od medicinske k bolj
socialnointeraktivni usmeritvi, spremembe zakonodaje in financiranja šol,
razvoj kontinuuma oblik izobraževanja OPP, preoblikovanje specialnih šol
v centre virov inkluzivnega izobraževanja in pravica staršev do izbire šole
(Kavkler 2005).
V evropskem prostoru lahko glede na načine vključevanja OPP v šolski sis-
tem države razdelimo v tri skupine (Meijer, Soriano in Watkins 2003; Pretnar
2012):
– države, ki so razvile sistem in prakso inkluzije skoraj vseh otrok v redno
227
dela, organiziral na dva načina – kot individualizacijo dela in prilagajanje vse-
bin v rednih oddelkih ter kot oblikovanje posebnih oddelkov in skupin s pri-
lagojenim programom (Košir idr. 2011). Na takšen način se je OPP omogočilo
pripravo na osnovno šolo, s tem pa boljše možnosti za aktivno sodelovanje v
vzgojno-izobraževalnim procesu javne osnovne šole (Dobaja 2023).
Na področju srednješolskega izobraževanja je pomembne spremembe
prineslo usmerjeno izobraževanje v 80. letih 20. stoletja, ko so se uvedli dve-
letni programi nižjega poklicnega izobraževanja, kamor so se lahko vpisali
tudi otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju (Košir idr. 2011).
Inkluziji naproti
Inkluzija izvira iz ZDA, kjer so jo začeli razvijati v poznih 80. letih 20. stoletja,
močno pa se je razširila v začetku 90. let. Pojem je bil prvič uporabljen leta
1988, opisoval pa je proces nameščanja otrok in odraslih, ki so invalidni ali
imajo učne težave, v večinske osnovne šole (Thomas in Vaughan 2005).
Mednarodno prepoznaven je postal v 90. letih 20. stoletja, 1994 pa je
bil opredeljen v Salamanški izjavi. Ta je zavzemanje za integracijo OPP v
vzgojno-izobraževalne ustanove nadomestila s konceptom inkluzivnosti kot
najučinkovitejšim načinom boja proti diskriminaciji, oblikovanja sprejema-
joče skupnosti, grajenja inkluzivne družbe in učinkovitega izobraževanja za
večino otrok (UNESCO 1994). Salamanška izjava je tako od podpisnic zahte-
vala preoblikovanje obstoječe zakonodaje v smeri, da šole zadovoljijo po-
trebe vseh učencev, še posebej tistih s posebnimi potrebami (Lesar 2007).
Inkluzivne šole naj bi se odzivale na različne potrebe učencev ter z različnimi
pristopi k učenju zagotovile kakovostno izobrazbo vsem (UNESCO 1994).
Na podlagi Salamanške izjave so države Evropske unije v svojih dokumen-
tih s področja izobraževanja opredelile inkluzijo, pri čemer pa vsaka država
išče svojo pot, ki temelji na njej lastnih filozofskih, kulturnih in socialno-
ekonomskih dejavnikih. Različne države tako na različne načine razvijajo in-
kluzijo, obstaja pa nekaj skupnih dejavnikov: premik od medicinske k bolj
socialnointeraktivni usmeritvi, spremembe zakonodaje in financiranja šol,
razvoj kontinuuma oblik izobraževanja OPP, preoblikovanje specialnih šol
v centre virov inkluzivnega izobraževanja in pravica staršev do izbire šole
(Kavkler 2005).
V evropskem prostoru lahko glede na načine vključevanja OPP v šolski sis-
tem države razdelimo v tri skupine (Meijer, Soriano in Watkins 2003; Pretnar
2012):
– države, ki so razvile sistem in prakso inkluzije skoraj vseh otrok v redno
227
