Page 259 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 259
Stališča likovnih pedagogov
do izbranega poklica
Janja Batič
Univerza v Mariboru
janja.batic@um.si
Primož Krašna
Zavod RS za šolstvo
primoz.krasna@zrss.si
Članek obravnava specifike učiteljev likovne umetnosti. Poklicna identiteta li-
kovnih pedagogov je sestavljena iz pedagoškega dela in likovnoustvarjalnega
dela. Likovni pedagogi so običajno tudi v vlogi zagovornikov področja likovne
umetnosti v izobraževanju. To področje je pogosto prezrto in marginalizirano.
Zanimalo nas je, kakšna so stališča likovnih pedagogov do izbranega poklica.
Oblikovali smo anketni vprašalnik z lestvico stališč in odprtim vprašanjem. V
raziskavi je sodelovalo 266 likovnih pedagogov. Rezultate ankete smo obdelali
kvantitativno in kvalitativno. Ugotovitve kažejo, da si je večina likovnih peda-
gogov želela študirati nekaj povezanega z likovno umetnostjo, učiteljski poklic
pa za vse ni bil prva izbira. Večino učiteljev najbolj obremenjujejo delovne na-
loge, ki niso povezane s poučevanjem likovne umetnosti. Starejši učitelji imajo
občutek, da vodstvo šole bolj razume specifične potrebe področja kot mlajši
učitelji.
Ključne besede: likovna umetnost v izobraževanju, likovni pedagogi, profesio-
nalna identiteta, stališča likovnih pedagogov, izzivi likovnih pedagogov
Uvod
Likovno izobraževanje učencev in razvoj likovnopedagoške stroke je v pri-
merjavi z drugimi področji izobraževanja zelo mlado področje, saj še do
»druge polovice 19. stoletja pravzaprav ni nihče razmišljal o likovni vzgoji
kot o šolskem predmetu« (Tomšič Amon 2020, 124). Tretji avstrijski šolski za-
kon je leta 1869 v naše osnovne in meščanske šole prinesel nov predmet, ki
se je imenoval risanje in nauk o geometričnih oblikah (Berce-Golob 1993).
Predmet se je v naslednjih desetletjih večkrat preimenoval, in sicer v risanje,
likovni pouk, likovno vzgojo in likovno umetnost. Hkrati pa se je preoblikoval
vsebinsko, in sicer od predmeta, ki je služil predvsem urjenju očesa in roke ter
pridobivanju veščin za specifične poklice (mizar, šivilja itd.), do predmeta, ki s
pomočjo problemsko zastavljenih likovnih nalog razvija izrazne sposobnosti
Istenič, A., M. Gačnik, B. Horvat, M. Kukanja Gabrijelčič, V. R. Kiswarday, M. Lebeničnik, M. Mezgec in M. Volk, ur.
2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-255-8.259-275
do izbranega poklica
Janja Batič
Univerza v Mariboru
janja.batic@um.si
Primož Krašna
Zavod RS za šolstvo
primoz.krasna@zrss.si
Članek obravnava specifike učiteljev likovne umetnosti. Poklicna identiteta li-
kovnih pedagogov je sestavljena iz pedagoškega dela in likovnoustvarjalnega
dela. Likovni pedagogi so običajno tudi v vlogi zagovornikov področja likovne
umetnosti v izobraževanju. To področje je pogosto prezrto in marginalizirano.
Zanimalo nas je, kakšna so stališča likovnih pedagogov do izbranega poklica.
Oblikovali smo anketni vprašalnik z lestvico stališč in odprtim vprašanjem. V
raziskavi je sodelovalo 266 likovnih pedagogov. Rezultate ankete smo obdelali
kvantitativno in kvalitativno. Ugotovitve kažejo, da si je večina likovnih peda-
gogov želela študirati nekaj povezanega z likovno umetnostjo, učiteljski poklic
pa za vse ni bil prva izbira. Večino učiteljev najbolj obremenjujejo delovne na-
loge, ki niso povezane s poučevanjem likovne umetnosti. Starejši učitelji imajo
občutek, da vodstvo šole bolj razume specifične potrebe področja kot mlajši
učitelji.
Ključne besede: likovna umetnost v izobraževanju, likovni pedagogi, profesio-
nalna identiteta, stališča likovnih pedagogov, izzivi likovnih pedagogov
Uvod
Likovno izobraževanje učencev in razvoj likovnopedagoške stroke je v pri-
merjavi z drugimi področji izobraževanja zelo mlado področje, saj še do
»druge polovice 19. stoletja pravzaprav ni nihče razmišljal o likovni vzgoji
kot o šolskem predmetu« (Tomšič Amon 2020, 124). Tretji avstrijski šolski za-
kon je leta 1869 v naše osnovne in meščanske šole prinesel nov predmet, ki
se je imenoval risanje in nauk o geometričnih oblikah (Berce-Golob 1993).
Predmet se je v naslednjih desetletjih večkrat preimenoval, in sicer v risanje,
likovni pouk, likovno vzgojo in likovno umetnost. Hkrati pa se je preoblikoval
vsebinsko, in sicer od predmeta, ki je služil predvsem urjenju očesa in roke ter
pridobivanju veščin za specifične poklice (mizar, šivilja itd.), do predmeta, ki s
pomočjo problemsko zastavljenih likovnih nalog razvija izrazne sposobnosti
Istenič, A., M. Gačnik, B. Horvat, M. Kukanja Gabrijelčič, V. R. Kiswarday, M. Lebeničnik, M. Mezgec in M. Volk, ur.
2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-255-8.259-275
