Page 279 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 279
Ustvarjalno pripovedovanje in vizualna umetnost
vključujeta prenos ter ustvarjanje znanja. Nives Ličen (2013) omenja primer
učenja, ki ni ustvarjalno. Ta se kaže predvsem, ko posameznik sprejme pravila
in se konformira posamezni situaciji, brez razmišljanja o možnostih razvijanja
nove socialne prakse. Ustvarjalno izobraževanje s prilagajanjem predstavlja
razvijanje novih oblik in funkcij delovanja, kjer se nenehno iščejo nove reši-
tve, ki izboljšajo položaj posameznika ali okolja, pri tem pa se lahko preple-
tajo različne inovacije, tako tehnične kot socialne ipd. Izobraževanje z odkri-
vanjem se nekoliko razlikuje od izobraževanja s prilagajanjem. Posameznik
bi z novimi odkritji lahko preprečil ali se izognil neželenim stvarem oz. situ-
acijam. Odkritja, ki niso uporabna, so zavržena in ustvarjena so nova. Na ta
način se poslužujemo učenja oz. izobraževanja z izumljanjem.
Na področju jezikovne in vizualne umetnosti se, podobno kot na drugih
področjih, stremi k spodbujanju odraslih k izobraževanju in pridobivanju
znanj, s katerimi imajo možnost aktivno posegati v svoje okolje in ustvar-
jalno transformirati sebe v odnosu (dialogu) s svojo življenjsko zgodbo ter
z drugimi ljudmi. Da bi bili uspešni, pa je treba nenehno razmišljati o novih
raziskovalnih in izobraževalnih pristopih. Pri izobraževanju bodočih vzgoji-
teljev in učiteljev se lahko velike spremembe v znanju povzroči tudi s soci-
alnimi inovacijami (Krajnc 2011), ki jih razumemo kot sodoben pojav, kate-
rega značilnost je prizadevanje za neko izboljšavo na področju blaginje, in
to z vzpostavitvijo novih povezav med akterji različnih sektorjev (Hlebec in
Mandič 2021; Unceta, Castro-Spila in García Fronti 2016). Socialne inovacije
lahko razvijamo na različnih ravneh izobraževanja, tudi na področju višje- in
visokošolskega izobraževanja. Razvoj družbe in didaktike je zahteval spre-
membe tudi na področju profesionalnega razvoja vzgojiteljev/učiteljev ter
njihovih kompetenc. Kot pravi Marjetka Biserka Adamlje (2020), je ta proces
vseživljenjski in se začne z začetkom izobraževanja ter zaključi z upokojitvijo.
Pripovedovanje zgodb kot socialna inovacija
Kot meni Kearney (2016), je vsako človeško bivanje življenje, ki išče svojo
zgodbo. Ne le zato, ker si prizadeva odkriti vzorec, da bi lažje shajalo s kao-
som ali zmedo vsakdanjosti, ampak tudi zato, ker je vsako človeško življenje
vselej že implicitna zgodba.
Ep o Gilgamešu, najpomembnejši ep babilonsko-asirske književnosti in naj-
starejša junaško-mitološka pesnitev nasploh, je nastajal je med letoma 2000
in 1600 pr. n. št. in je ohranjen na 12 glinenih ploščicah. Besedilo se je ohra-
nilo skozi stoletja in ga še danes preučujejo. Priča nam, da ljudje že tisoče in
tisoče let pripovedujemo zgodbe ter z njimi živimo.
Pripovedovanje je interakcijski dogodek, pri katerem poslušalec ali poslu-
279
vključujeta prenos ter ustvarjanje znanja. Nives Ličen (2013) omenja primer
učenja, ki ni ustvarjalno. Ta se kaže predvsem, ko posameznik sprejme pravila
in se konformira posamezni situaciji, brez razmišljanja o možnostih razvijanja
nove socialne prakse. Ustvarjalno izobraževanje s prilagajanjem predstavlja
razvijanje novih oblik in funkcij delovanja, kjer se nenehno iščejo nove reši-
tve, ki izboljšajo položaj posameznika ali okolja, pri tem pa se lahko preple-
tajo različne inovacije, tako tehnične kot socialne ipd. Izobraževanje z odkri-
vanjem se nekoliko razlikuje od izobraževanja s prilagajanjem. Posameznik
bi z novimi odkritji lahko preprečil ali se izognil neželenim stvarem oz. situ-
acijam. Odkritja, ki niso uporabna, so zavržena in ustvarjena so nova. Na ta
način se poslužujemo učenja oz. izobraževanja z izumljanjem.
Na področju jezikovne in vizualne umetnosti se, podobno kot na drugih
področjih, stremi k spodbujanju odraslih k izobraževanju in pridobivanju
znanj, s katerimi imajo možnost aktivno posegati v svoje okolje in ustvar-
jalno transformirati sebe v odnosu (dialogu) s svojo življenjsko zgodbo ter
z drugimi ljudmi. Da bi bili uspešni, pa je treba nenehno razmišljati o novih
raziskovalnih in izobraževalnih pristopih. Pri izobraževanju bodočih vzgoji-
teljev in učiteljev se lahko velike spremembe v znanju povzroči tudi s soci-
alnimi inovacijami (Krajnc 2011), ki jih razumemo kot sodoben pojav, kate-
rega značilnost je prizadevanje za neko izboljšavo na področju blaginje, in
to z vzpostavitvijo novih povezav med akterji različnih sektorjev (Hlebec in
Mandič 2021; Unceta, Castro-Spila in García Fronti 2016). Socialne inovacije
lahko razvijamo na različnih ravneh izobraževanja, tudi na področju višje- in
visokošolskega izobraževanja. Razvoj družbe in didaktike je zahteval spre-
membe tudi na področju profesionalnega razvoja vzgojiteljev/učiteljev ter
njihovih kompetenc. Kot pravi Marjetka Biserka Adamlje (2020), je ta proces
vseživljenjski in se začne z začetkom izobraževanja ter zaključi z upokojitvijo.
Pripovedovanje zgodb kot socialna inovacija
Kot meni Kearney (2016), je vsako človeško bivanje življenje, ki išče svojo
zgodbo. Ne le zato, ker si prizadeva odkriti vzorec, da bi lažje shajalo s kao-
som ali zmedo vsakdanjosti, ampak tudi zato, ker je vsako človeško življenje
vselej že implicitna zgodba.
Ep o Gilgamešu, najpomembnejši ep babilonsko-asirske književnosti in naj-
starejša junaško-mitološka pesnitev nasploh, je nastajal je med letoma 2000
in 1600 pr. n. št. in je ohranjen na 12 glinenih ploščicah. Besedilo se je ohra-
nilo skozi stoletja in ga še danes preučujejo. Priča nam, da ljudje že tisoče in
tisoče let pripovedujemo zgodbe ter z njimi živimo.
Pripovedovanje je interakcijski dogodek, pri katerem poslušalec ali poslu-
279
