Page 280 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 280
bara Baloh in Eda Birsa
šalka vstopa v notranji dialog drugega. Vsak človek ima izkušnje, na podlagi
katerih oblikuje posebno vednost, ki je nima nihče drug. Ko pripovedovane
zgodbe ne presojamo, s tem dajemo možnost, da pripovedovalec ali pripove-
dovalka svoje besede oblikuje tako, da pripovedno besedilo resnično odraža
njene/njegove misli in izkušnje (Riihelä 2019).
Kot zapiše Mojca Urek (2001), narativna teorija ali teorija pripovedovanja
zgodb trdi, da je ena izmed bistvenih dimenzij človeškosti prav pripovedo-
vanje zgodb, ker zajema večino stvari, ki jih počnemo. Antropologija nas je
celo poimenovala homo narrans (tudi homo fabulans), človeška vrsta pripo-
vedovalk/pripovedovalcev in interpretinj/interpretov.
Vsaka zgodba, ki jo pripovedujemo, ima svojo vrednost. Pripovedujemo jo,
ker si želimo, da bi nas poslušali, upoštevali, da bi postali vidni. Znati pripo-
vedovati zgodbe je umetnost in zdravilo sodobne družbe, saj s pripovedova-
njem zgodb vstopamo v srca ljudi širom po svetu in tudi tako lahko spremi-
njamo svet.
Pripoved je del našega vsakdana. Skozi pripovedi sporočamo drugemu
naša stališča, mnenja, videnja, kdo smo, kaj počnemo in kakšni si želimo biti.
Pripovedovalske vsebine črpamo tako iz domišljijskega kot tudi iz resničnega
življenja. Kljub razvoju naprednih komunikacijsko-informacijskih tehnologij
še naprej opažamo, da zgodbe ohranjajo svoj pomen v okviru kulturnih in
jezikovnih tradicij vseh narodov sveta.
»Mami, očka, povejta mi zgodbo.« Kolikokrat se je ta poved dotaknila ti-
hih zidov naših hiš in jih oživila z domišljijskim pripovedovanjem o prince-
skah, čarovnicah, zmajih, princih pa tudi o zgodbah iz vsakdanjega življenja
nas in naših prednikov? Tako je otrokovo okolje že od rojstva dalje prežeto s
pripovedovanjem. Otroci poslušajo pragmatična ali domišljijska pripovedna
besedila iz svojega najožjega okolja do trenutka, ko napoči t. i. občutljivo ob-
dobje in lahko »dajo glas« lastnim pripovednim besedilom. Naučiti se pripo-
vedovati je proces usvajanja in vztrajnosti. Vsi bi želeli biti dobri pripovedo-
valci, vendar je za to treba imeti določena znanja ter obvladovati določene
tehnike in strategije. Pripovedovanje je starodavna umetnost, ki si tako kot
vsaka druga umetnost zasluži, da jo preučujemo in ohranjamo. Če želimo po-
stati dobri pripovedovalci, se je treba teh znanj, tehnik in strategij naučiti že
v otroštvu.
Ko pripovedujemo navzočim osebam, ki so v vlogi poslušalca, posredu-
jemo svoje izkušnje, svoja doživetja (Nicolopoulou 2017). Da se pripoved
lahko zgodi, v prvi vrsti potrebujemo lingvistična, kognitivna in socialna
orodja, ki nam omogočajo izgovarjati besede, tvoriti povedi, organizirati po-
samezne sklope, razmišljati in ustvariti lastno pripovedovalsko strukturo, lo-
280
šalka vstopa v notranji dialog drugega. Vsak človek ima izkušnje, na podlagi
katerih oblikuje posebno vednost, ki je nima nihče drug. Ko pripovedovane
zgodbe ne presojamo, s tem dajemo možnost, da pripovedovalec ali pripove-
dovalka svoje besede oblikuje tako, da pripovedno besedilo resnično odraža
njene/njegove misli in izkušnje (Riihelä 2019).
Kot zapiše Mojca Urek (2001), narativna teorija ali teorija pripovedovanja
zgodb trdi, da je ena izmed bistvenih dimenzij človeškosti prav pripovedo-
vanje zgodb, ker zajema večino stvari, ki jih počnemo. Antropologija nas je
celo poimenovala homo narrans (tudi homo fabulans), človeška vrsta pripo-
vedovalk/pripovedovalcev in interpretinj/interpretov.
Vsaka zgodba, ki jo pripovedujemo, ima svojo vrednost. Pripovedujemo jo,
ker si želimo, da bi nas poslušali, upoštevali, da bi postali vidni. Znati pripo-
vedovati zgodbe je umetnost in zdravilo sodobne družbe, saj s pripovedova-
njem zgodb vstopamo v srca ljudi širom po svetu in tudi tako lahko spremi-
njamo svet.
Pripoved je del našega vsakdana. Skozi pripovedi sporočamo drugemu
naša stališča, mnenja, videnja, kdo smo, kaj počnemo in kakšni si želimo biti.
Pripovedovalske vsebine črpamo tako iz domišljijskega kot tudi iz resničnega
življenja. Kljub razvoju naprednih komunikacijsko-informacijskih tehnologij
še naprej opažamo, da zgodbe ohranjajo svoj pomen v okviru kulturnih in
jezikovnih tradicij vseh narodov sveta.
»Mami, očka, povejta mi zgodbo.« Kolikokrat se je ta poved dotaknila ti-
hih zidov naših hiš in jih oživila z domišljijskim pripovedovanjem o prince-
skah, čarovnicah, zmajih, princih pa tudi o zgodbah iz vsakdanjega življenja
nas in naših prednikov? Tako je otrokovo okolje že od rojstva dalje prežeto s
pripovedovanjem. Otroci poslušajo pragmatična ali domišljijska pripovedna
besedila iz svojega najožjega okolja do trenutka, ko napoči t. i. občutljivo ob-
dobje in lahko »dajo glas« lastnim pripovednim besedilom. Naučiti se pripo-
vedovati je proces usvajanja in vztrajnosti. Vsi bi želeli biti dobri pripovedo-
valci, vendar je za to treba imeti določena znanja ter obvladovati določene
tehnike in strategije. Pripovedovanje je starodavna umetnost, ki si tako kot
vsaka druga umetnost zasluži, da jo preučujemo in ohranjamo. Če želimo po-
stati dobri pripovedovalci, se je treba teh znanj, tehnik in strategij naučiti že
v otroštvu.
Ko pripovedujemo navzočim osebam, ki so v vlogi poslušalca, posredu-
jemo svoje izkušnje, svoja doživetja (Nicolopoulou 2017). Da se pripoved
lahko zgodi, v prvi vrsti potrebujemo lingvistična, kognitivna in socialna
orodja, ki nam omogočajo izgovarjati besede, tvoriti povedi, organizirati po-
samezne sklope, razmišljati in ustvariti lastno pripovedovalsko strukturo, lo-
280
