Page 281 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 281
Ustvarjalno pripovedovanje in vizualna umetnost
gično povezovati, znati brati in črpati iz domišljije ter vsebino znati ubesediti
v besedi ali preko ostalih izraznih sredstev, ki jih ima posameznik v danem
trenutku na voljo.
Kearney (2016) zapiše, da je za človeški rod pripovedovanje zgodb nekaj
tako živega kot uživanje hrane – pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana ohranja
pri življenju, so zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi
njih naše bivanje postane človeško. Šele ko so naključni dogodki predelani v
zgodbo, tako Kearney (2016), in postanejo pojmljivi, postanemo polni agensi
svoje lastne zgodovine.
Kroflič (2017) meni, da je sposobnost pripovedovanja in razumevanja zgod-
be povezana z imaginacijo, torej zmožnostjo razumevanja lastnih odločitev v
dimenziji preteklost – sedanjost, vrednotenja lastnih dejanj v dimenziji seda-
njost – prihodnost ter potopitve v položaj bližnje osebe in videnja sebe kot
drugega. Človek je socialno bitje in potrebuje neposreden stik z ljudmi preko
lastnih in tujih zgodb, vpetih v prostor in čas, s katerimi osmišlja lastno biva-
nje/življenje. Navaja tudi, da je naša identiteta narativna – sestavljena iz mno-
gih zgodb, ki jih pripovedujemo sami ali jih slišimo od drugih. Ko pripovedu-
jemo in poslušamo, lahko interpretiramo in usmerjamo nadaljnji tok zgodbe
kot življenjskega poteka in gradimo lastno identiteto. Narativna identiteta
po Krofliču (2017) zadeva socializacijski proces, v katerem se zgodi sebstvo,
ki je obleka, sešita iz pripovedovanih zgodb, ko je oseba zmožna projicirati
naracijo v svet, v katerem se nahaja kot avtor in igralec. Hkrati pa, tako avtor,
oblikovanje narativne identitete vodi k poslušanju zgodbe drugega, k zmož-
nosti, da njegovo pripoved vključim v lastno identitetno zgodbo.
Pripovedovanje zgodb pomeni preizkušanje različnih imaginarnih vlog,
premagovanje frustracij (simbolno razreševanje dilem in strahov), občutek
sprejetosti, ko je nekdo povabljen v zgodbo drugega, občutek avtorstva in
nastajajoče subjektivitete, ko je posameznik poslušan, iskanje skupnih spo-
znanj, ko se odzovemo na neko pripoved z aktivnim poslušanjem (vprašanji,
komentarji, pojasnili) (Kroflič 2017).
Naša identiteta ali, bolje rečeno, naše identitete govorijo in nastajajo tudi
skozi naše življenjske pripovedi. Čas, ki ga živimo, ustvarja in podpira nara-
tivnost (pripovednost) identitete. Povsod se pričakuje ustrezno pripovedo-
valsko zmožnost: v vsakdanjem življenju osebne zgodbe predstavljamo sebi
in drugim, uradne institucije zahtevajo formalne biografije, nekatera delovna
mesta zahtevajo daljše samopredstavitve . . .
Mojca Urek (2001) ugotavlja, da so se zgodbe znašle v središču zanimanja
različnih znanstvenih ved. S področja jezika, književnosti in literarnih ved so
se preselile na področje/so se ustalile tudi na področju psihologije, sociolo-
281
gično povezovati, znati brati in črpati iz domišljije ter vsebino znati ubesediti
v besedi ali preko ostalih izraznih sredstev, ki jih ima posameznik v danem
trenutku na voljo.
Kearney (2016) zapiše, da je za človeški rod pripovedovanje zgodb nekaj
tako živega kot uživanje hrane – pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana ohranja
pri življenju, so zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi
njih naše bivanje postane človeško. Šele ko so naključni dogodki predelani v
zgodbo, tako Kearney (2016), in postanejo pojmljivi, postanemo polni agensi
svoje lastne zgodovine.
Kroflič (2017) meni, da je sposobnost pripovedovanja in razumevanja zgod-
be povezana z imaginacijo, torej zmožnostjo razumevanja lastnih odločitev v
dimenziji preteklost – sedanjost, vrednotenja lastnih dejanj v dimenziji seda-
njost – prihodnost ter potopitve v položaj bližnje osebe in videnja sebe kot
drugega. Človek je socialno bitje in potrebuje neposreden stik z ljudmi preko
lastnih in tujih zgodb, vpetih v prostor in čas, s katerimi osmišlja lastno biva-
nje/življenje. Navaja tudi, da je naša identiteta narativna – sestavljena iz mno-
gih zgodb, ki jih pripovedujemo sami ali jih slišimo od drugih. Ko pripovedu-
jemo in poslušamo, lahko interpretiramo in usmerjamo nadaljnji tok zgodbe
kot življenjskega poteka in gradimo lastno identiteto. Narativna identiteta
po Krofliču (2017) zadeva socializacijski proces, v katerem se zgodi sebstvo,
ki je obleka, sešita iz pripovedovanih zgodb, ko je oseba zmožna projicirati
naracijo v svet, v katerem se nahaja kot avtor in igralec. Hkrati pa, tako avtor,
oblikovanje narativne identitete vodi k poslušanju zgodbe drugega, k zmož-
nosti, da njegovo pripoved vključim v lastno identitetno zgodbo.
Pripovedovanje zgodb pomeni preizkušanje različnih imaginarnih vlog,
premagovanje frustracij (simbolno razreševanje dilem in strahov), občutek
sprejetosti, ko je nekdo povabljen v zgodbo drugega, občutek avtorstva in
nastajajoče subjektivitete, ko je posameznik poslušan, iskanje skupnih spo-
znanj, ko se odzovemo na neko pripoved z aktivnim poslušanjem (vprašanji,
komentarji, pojasnili) (Kroflič 2017).
Naša identiteta ali, bolje rečeno, naše identitete govorijo in nastajajo tudi
skozi naše življenjske pripovedi. Čas, ki ga živimo, ustvarja in podpira nara-
tivnost (pripovednost) identitete. Povsod se pričakuje ustrezno pripovedo-
valsko zmožnost: v vsakdanjem življenju osebne zgodbe predstavljamo sebi
in drugim, uradne institucije zahtevajo formalne biografije, nekatera delovna
mesta zahtevajo daljše samopredstavitve . . .
Mojca Urek (2001) ugotavlja, da so se zgodbe znašle v središču zanimanja
različnih znanstvenih ved. S področja jezika, književnosti in literarnih ved so
se preselile na področje/so se ustalile tudi na področju psihologije, sociolo-
281
