Page 282 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 282
bara Baloh in Eda Birsa
gije, zgodovine, antropologije, filma, fotografije, likovne in glasbene ume-
tnosti . . . Vsaka od teh znanstvenih ved ima svoj pristop k narativnemu ter
razvija svoje ideje o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo preučevali. Mojca
Urek (2001) je mnenja, da so se zgodnje narativne teorije omejevale le na li-
teraturo, preučevanje družbe skozi zorni kot uporabe jezika pa postaja po-
membno področje socialnih raziskav, ki so spodbudile uporabo raziskovalnih
metod in tehnik, kot so pripovedovanje zgodb, narativna analiza in biograf-
ska metoda.
Pripovedovanje s pomočjo vizualne spodbude
Pripovedovanje s pomočjo vizualne spodbude je eden uspešnejših načinov,
kako lahko otroci že v predšolskem obdobju učinkovito izrazijo svoje zgodbe
na ustvarjalen način (Baloh 2019). Različne podobe in vizualni elementi nam-
reč pomagajo občutke, dogodke in osebe prikazati na način, ki ga besede
samostojno ne morejo. Vizualne spodbude lahko tudi poenostavijo zaple-
tene koncepte in ideje. Vizualni jezik je zelo učinkovit, ker je naša možganska
aktivnost primernejša za procesiranje vizualnih informacij kot pa za branje
besedila. To pomeni, da so lahko kompleksni koncepti prikazani na jasen in
razumljiv način, če so predstavljeni vizualno (Williams 2019). Vendar pa vizu-
alna spodbuda ni vedno dovolj za tvorjenje dobre zgodbe. Po mnenju Roama
(2009) posameznik pri oblikovanju zelo zapletene zgodbe potrebuje tako be-
sede kot slike. Besede bodo pomagale pri razlagi, slike pa bodo prikazati ube-
sedeno. V takšnih primerih so lahko besede in vizualni elementi dopolnilni,
kar bo pripomoglo k zagotavljanju jasnosti in razumevanja. Barbara Baloh
(2019) navaja, da je brez vidnih spodbud za otroka težje pripovedovati, saj
ima otrok krajšo koncentracijsko dobo in nižjo stopnjo razvoja zgodbe kot ce-
lote. Da bi zagotovili optimalne pogoje za razvoj otrokovih jezikovnih zmož-
nosti ter ustvarjalnega likovnega izraza, bi morali vzgojitelji skrbno načrto-
vati in izvajati učinkovite transdisciplinarne dejavnosti ter izbrati primerne di-
daktične spodbude in pristope, ki spodbujajo razvoj pripovedovalne sheme
ter občutljivosti otrok za likovne vsebine. Barbara Baloh (2019), Vida Medved
Udovič (2004) in Tonka Tacol (2007) so v svojih raziskavah ugotovili, da lahko
izbira neustrezne vizualne spodbude vodi v neustvarjalne izdelke otrok na
področju jezika in likovne umetnosti.
Vidno ali vizualno zaznavanje je tema, o kateri je pisalo veliko avtorjev (Ber-
ger 2016; Butina 1995; Drobnič 2016; Frelih in Muhovič 2012). Berger (2016) po-
udarja, da je vidno zaznavanje pred besedami, saj nas umesti v svet, ki nas
obdaja. Ta svet lahko opisujemo in razlagamo z besedami, vendar to ne spre-
meni dejstva, da svet še vedno obstaja okoli nas. Naša razlaga in razumevanje
282
gije, zgodovine, antropologije, filma, fotografije, likovne in glasbene ume-
tnosti . . . Vsaka od teh znanstvenih ved ima svoj pristop k narativnemu ter
razvija svoje ideje o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo preučevali. Mojca
Urek (2001) je mnenja, da so se zgodnje narativne teorije omejevale le na li-
teraturo, preučevanje družbe skozi zorni kot uporabe jezika pa postaja po-
membno področje socialnih raziskav, ki so spodbudile uporabo raziskovalnih
metod in tehnik, kot so pripovedovanje zgodb, narativna analiza in biograf-
ska metoda.
Pripovedovanje s pomočjo vizualne spodbude
Pripovedovanje s pomočjo vizualne spodbude je eden uspešnejših načinov,
kako lahko otroci že v predšolskem obdobju učinkovito izrazijo svoje zgodbe
na ustvarjalen način (Baloh 2019). Različne podobe in vizualni elementi nam-
reč pomagajo občutke, dogodke in osebe prikazati na način, ki ga besede
samostojno ne morejo. Vizualne spodbude lahko tudi poenostavijo zaple-
tene koncepte in ideje. Vizualni jezik je zelo učinkovit, ker je naša možganska
aktivnost primernejša za procesiranje vizualnih informacij kot pa za branje
besedila. To pomeni, da so lahko kompleksni koncepti prikazani na jasen in
razumljiv način, če so predstavljeni vizualno (Williams 2019). Vendar pa vizu-
alna spodbuda ni vedno dovolj za tvorjenje dobre zgodbe. Po mnenju Roama
(2009) posameznik pri oblikovanju zelo zapletene zgodbe potrebuje tako be-
sede kot slike. Besede bodo pomagale pri razlagi, slike pa bodo prikazati ube-
sedeno. V takšnih primerih so lahko besede in vizualni elementi dopolnilni,
kar bo pripomoglo k zagotavljanju jasnosti in razumevanja. Barbara Baloh
(2019) navaja, da je brez vidnih spodbud za otroka težje pripovedovati, saj
ima otrok krajšo koncentracijsko dobo in nižjo stopnjo razvoja zgodbe kot ce-
lote. Da bi zagotovili optimalne pogoje za razvoj otrokovih jezikovnih zmož-
nosti ter ustvarjalnega likovnega izraza, bi morali vzgojitelji skrbno načrto-
vati in izvajati učinkovite transdisciplinarne dejavnosti ter izbrati primerne di-
daktične spodbude in pristope, ki spodbujajo razvoj pripovedovalne sheme
ter občutljivosti otrok za likovne vsebine. Barbara Baloh (2019), Vida Medved
Udovič (2004) in Tonka Tacol (2007) so v svojih raziskavah ugotovili, da lahko
izbira neustrezne vizualne spodbude vodi v neustvarjalne izdelke otrok na
področju jezika in likovne umetnosti.
Vidno ali vizualno zaznavanje je tema, o kateri je pisalo veliko avtorjev (Ber-
ger 2016; Butina 1995; Drobnič 2016; Frelih in Muhovič 2012). Berger (2016) po-
udarja, da je vidno zaznavanje pred besedami, saj nas umesti v svet, ki nas
obdaja. Ta svet lahko opisujemo in razlagamo z besedami, vendar to ne spre-
meni dejstva, da svet še vedno obstaja okoli nas. Naša razlaga in razumevanje
282
