Page 300 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 300
nka Andrejašič
njimi povratnimi informacijami (ki jih poda zunanji vir) in notranjimi povra-
tnimi informacijami (ki jih učenec neposredno zaznava med obdelavo na-
loge, kot so proprioceptivne informacije pri izvajanju določene naloge).
Povratna informacija na področju izobraževanja:
različni pogledi in teorije
20. stoletje
Kot je bilo že omenjeno, so se prve raziskave o pomenu in vlogi povratne
informacije pojavile v 20. letih 20. stoletja, sprva na področju psihologije.
Različni pogledi posameznega raziskovalca so povezani s teorijo, ki jo je ta
podpiral (npr. behaviorizem, konstruktivizem ipd.). Različni teoretični okviri
povratni informaciji pripisujejo različne funkcije v učnih situacijah. Behavi-
orizem (Thorndike 1927; Skinner 1953) jo razume kot informacijo, ki krepi
pravilen odziv oz. poudarja pomen poznavanja pravilnega odgovora (angl.
knowledge of result). V kognitivizmu se razume kot vir informacij, ki so po-
trebne, da se popravi napačen odgovor (npr. Anderson, Kulhavy in Andre
(1972) in Kulhavy in Stock (1989)). Z motivacijskega vidika se razume kot spod-
buda za uspešno opravljeno nalogo, ki lahko vpliva na zaznavanje spodbud,
težavnosti naloge, kompetence (usposobljenosti) in atribucije. V kontekstu
samoregulativnega učenja je njena najpomembnejša funkcija tutoriranje oz.
vodenje učečega se k uspešnemu reguliranju učnega procesa (Narciss 2004).
Z razvojem kognitivne in konstruktivistične teorije se je spremenil pristop
k razumevanju povratne informacije: od razumevanja povratne informacije
kot »informacije, ki je podana študentom s ciljem spreminjanja njihovega
vedenja« se je prešlo k razumevanju povratne informacije kot informacije,
»ki mora biti posredovana študentom, da predelajo in zgradijo znanje« (Pa-
nadero, Jonsson in Alqassab 2018).
Pomemben korak v razumevanju vloge in pomena povratne informacije
na pedagoškem področju predstavljajo 80. leta 20. stoletja z raziskavami šte-
vilnih raziskovalcev (npr. Ramaprasad (1983), Sadler (1989), Kulrhavy in Stock
(1989) idr.) in uveljavitvijo pogleda na povratno informacijo kot na »priložnost
za učenje« (Lipnevich in Panadero 2021). Kulhavy (1977, 211–212) jo je opredelil
kot »enega od številnih postopkov, ki se uporabljajo pri sporočanju učencu,
ali je njegov odgovor pravilen ali napačen«. Ramaprasad (1983, 4) jo je opre-
delil kot »informacijo o razkoraku med dejansko in referenčno ravnjo sistem-
skega parametra, ki se uporablja za spreminjanje tega razkoraka«. Kulhavy
in Stock (1989) sta vpeljala zamisel o več ciklih povratne informacije, pri če-
mer sta upoštevala njeno vrsto, obliko in vsebino, povratno informacijo pa sta
enačila s splošno informacijo (Lipnevich in Panadero 2021). Sadler ugotavlja
300
njimi povratnimi informacijami (ki jih poda zunanji vir) in notranjimi povra-
tnimi informacijami (ki jih učenec neposredno zaznava med obdelavo na-
loge, kot so proprioceptivne informacije pri izvajanju določene naloge).
Povratna informacija na področju izobraževanja:
različni pogledi in teorije
20. stoletje
Kot je bilo že omenjeno, so se prve raziskave o pomenu in vlogi povratne
informacije pojavile v 20. letih 20. stoletja, sprva na področju psihologije.
Različni pogledi posameznega raziskovalca so povezani s teorijo, ki jo je ta
podpiral (npr. behaviorizem, konstruktivizem ipd.). Različni teoretični okviri
povratni informaciji pripisujejo različne funkcije v učnih situacijah. Behavi-
orizem (Thorndike 1927; Skinner 1953) jo razume kot informacijo, ki krepi
pravilen odziv oz. poudarja pomen poznavanja pravilnega odgovora (angl.
knowledge of result). V kognitivizmu se razume kot vir informacij, ki so po-
trebne, da se popravi napačen odgovor (npr. Anderson, Kulhavy in Andre
(1972) in Kulhavy in Stock (1989)). Z motivacijskega vidika se razume kot spod-
buda za uspešno opravljeno nalogo, ki lahko vpliva na zaznavanje spodbud,
težavnosti naloge, kompetence (usposobljenosti) in atribucije. V kontekstu
samoregulativnega učenja je njena najpomembnejša funkcija tutoriranje oz.
vodenje učečega se k uspešnemu reguliranju učnega procesa (Narciss 2004).
Z razvojem kognitivne in konstruktivistične teorije se je spremenil pristop
k razumevanju povratne informacije: od razumevanja povratne informacije
kot »informacije, ki je podana študentom s ciljem spreminjanja njihovega
vedenja« se je prešlo k razumevanju povratne informacije kot informacije,
»ki mora biti posredovana študentom, da predelajo in zgradijo znanje« (Pa-
nadero, Jonsson in Alqassab 2018).
Pomemben korak v razumevanju vloge in pomena povratne informacije
na pedagoškem področju predstavljajo 80. leta 20. stoletja z raziskavami šte-
vilnih raziskovalcev (npr. Ramaprasad (1983), Sadler (1989), Kulrhavy in Stock
(1989) idr.) in uveljavitvijo pogleda na povratno informacijo kot na »priložnost
za učenje« (Lipnevich in Panadero 2021). Kulhavy (1977, 211–212) jo je opredelil
kot »enega od številnih postopkov, ki se uporabljajo pri sporočanju učencu,
ali je njegov odgovor pravilen ali napačen«. Ramaprasad (1983, 4) jo je opre-
delil kot »informacijo o razkoraku med dejansko in referenčno ravnjo sistem-
skega parametra, ki se uporablja za spreminjanje tega razkoraka«. Kulhavy
in Stock (1989) sta vpeljala zamisel o več ciklih povratne informacije, pri če-
mer sta upoštevala njeno vrsto, obliko in vsebino, povratno informacijo pa sta
enačila s splošno informacijo (Lipnevich in Panadero 2021). Sadler ugotavlja
300
