Page 303 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 303
Zgodovinski pregled povratne informacije na področju izobraževanja
s konceptualnimi okviri, na katerih temeljijo načela povratne informacije«.
Povratne informacije torej pri ocenjevanju vključujejo vse izmenjave povra-
tnih informacij, ki nastanejo pri načrtovanju ocenjevanja, se pojavljajo v ne-
posrednem učnem kontekstu in zunaj njega, so očitne ali prikrite (aktivno
in/ali pasivno iskane in/ali prejete) in, kar je pomembno, izhajajo iz različnih
virov.
Anastasiya A. Lipnevich, Berg in Smith so leta 2016 razvili model interak-
cije študentov (angl. student interaction model), katerega namen je bil pre-
učiti aktivnost učencev v procesu prejemanja in uporabe povratne informa-
cije od trenutka, ko jo prejmejo, do trenutka, ko na osnovi prejete informa-
cije ukrepajo oz. ne ukrepajo. Na osnovi nadaljnjih raziskav sta Anastasiya A.
Lipnevich in Smith (2022) ta model nadgradila, posodobila sta tudi oprede-
litev pojma. Povratno informacijo razumeta kot »vse informacije o uspešno-
sti, ki jih učenci lahko uporabijo za izboljšanje svoje izvedbe ali učenja« (str.
2). Povratno informacijo lahko posredujejo učitelji, vrstniki ali sama naloga.
Vsebuje lahko informacije o tem, kje študent je, kam gre, ali o tem, katere ko-
rake mora sprejeti in katere strategije uporabiti. Cilj posodobljenega modela
je poudariti tri oblike procesiranja informacij s strani učencev, in sicer kogni-
tivni, afektivni in vedenjski odziv. Poudarjeni so naslednji trije ključni vidiki, ki
so pomembni za učenčevo sprejemanje povratnih informacij: »Ali razumem
povratno informacijo?«, »Kako se počutim ob povratni informaciji?« in »Kaj
bom storil glede povratne informacije?«. Slednje pomeni, da morajo učenci
vse povratne informacije, ki prihajajo od zunanjega vira, ponotranjiti in pre-
tvoriti v notranjo povratno informacijo. Učinkovitost notranje povratne infor-
macije pa je odvisna od različnih dejavnikov, kot npr. od sporočila povratne
informacije, individualnih karakteristik učenca ...
V začetku 21. stoletja so se raziskave o povratni informaciji začele osredo-
točati na učenca in njegove značilnosti (npr. dosežke, predhodno znanje in
druge lastnosti), na vrsto naloge, čas podajanja povratne informacije in vr-
sto povratne informacije. V tem času so se okrepile tudi raziskave o vlogi
in pomenu računalnikov ter računalniškega učenja na učenje in poučevanje
(Lipnevich in Panadero 2021). Mason in Bruning (2001) sta bila prva, ki sta
vlogo individualnih razlik vključila v kontekst računalniškega učenja. Po nju-
nem mnenju je računalniško podprto povratno informacijo možno oblikovati
tako, da je prilagojena potrebam uporabnika (učenca), pri čemer so lahko
različne stopnje podrobnih informacij vključene v računalniški program, do
katerega je možno dostopati glede na raven učenčevega dosežka in naravo
naloge za konkretnega posameznika (učenca). Pri tem pa velja poudariti, da
so se raziskave o uporabi računalnikov in računalniškem učenju pri posredo-
303
s konceptualnimi okviri, na katerih temeljijo načela povratne informacije«.
Povratne informacije torej pri ocenjevanju vključujejo vse izmenjave povra-
tnih informacij, ki nastanejo pri načrtovanju ocenjevanja, se pojavljajo v ne-
posrednem učnem kontekstu in zunaj njega, so očitne ali prikrite (aktivno
in/ali pasivno iskane in/ali prejete) in, kar je pomembno, izhajajo iz različnih
virov.
Anastasiya A. Lipnevich, Berg in Smith so leta 2016 razvili model interak-
cije študentov (angl. student interaction model), katerega namen je bil pre-
učiti aktivnost učencev v procesu prejemanja in uporabe povratne informa-
cije od trenutka, ko jo prejmejo, do trenutka, ko na osnovi prejete informa-
cije ukrepajo oz. ne ukrepajo. Na osnovi nadaljnjih raziskav sta Anastasiya A.
Lipnevich in Smith (2022) ta model nadgradila, posodobila sta tudi oprede-
litev pojma. Povratno informacijo razumeta kot »vse informacije o uspešno-
sti, ki jih učenci lahko uporabijo za izboljšanje svoje izvedbe ali učenja« (str.
2). Povratno informacijo lahko posredujejo učitelji, vrstniki ali sama naloga.
Vsebuje lahko informacije o tem, kje študent je, kam gre, ali o tem, katere ko-
rake mora sprejeti in katere strategije uporabiti. Cilj posodobljenega modela
je poudariti tri oblike procesiranja informacij s strani učencev, in sicer kogni-
tivni, afektivni in vedenjski odziv. Poudarjeni so naslednji trije ključni vidiki, ki
so pomembni za učenčevo sprejemanje povratnih informacij: »Ali razumem
povratno informacijo?«, »Kako se počutim ob povratni informaciji?« in »Kaj
bom storil glede povratne informacije?«. Slednje pomeni, da morajo učenci
vse povratne informacije, ki prihajajo od zunanjega vira, ponotranjiti in pre-
tvoriti v notranjo povratno informacijo. Učinkovitost notranje povratne infor-
macije pa je odvisna od različnih dejavnikov, kot npr. od sporočila povratne
informacije, individualnih karakteristik učenca ...
V začetku 21. stoletja so se raziskave o povratni informaciji začele osredo-
točati na učenca in njegove značilnosti (npr. dosežke, predhodno znanje in
druge lastnosti), na vrsto naloge, čas podajanja povratne informacije in vr-
sto povratne informacije. V tem času so se okrepile tudi raziskave o vlogi
in pomenu računalnikov ter računalniškega učenja na učenje in poučevanje
(Lipnevich in Panadero 2021). Mason in Bruning (2001) sta bila prva, ki sta
vlogo individualnih razlik vključila v kontekst računalniškega učenja. Po nju-
nem mnenju je računalniško podprto povratno informacijo možno oblikovati
tako, da je prilagojena potrebam uporabnika (učenca), pri čemer so lahko
različne stopnje podrobnih informacij vključene v računalniški program, do
katerega je možno dostopati glede na raven učenčevega dosežka in naravo
naloge za konkretnega posameznika (učenca). Pri tem pa velja poudariti, da
so se raziskave o uporabi računalnikov in računalniškem učenju pri posredo-
303
