Page 299 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 299
Zgodovinski pregled povratne informacije na področju izobraževanja
splošno načelo se uporablja v teoriji instrumentalnega/operativnega pogo-
jevanja (Lipnevich in Panadero 2021).
V 60. letih 20. stoletja se je z razvojem pedagoške psihologije kot znan-
stvene discipline začelo preučevanje vloge in pomena povratne informacije
na področju izobraževanja (Lipnevich in Panadero 2021). Eden prvih, ki je
opredelil pojem povratna informacija na tem področju, je bil Gagne. V delu
The Conditions of Learning iz leta 1965 jo je opredelil kot »informacijo, ki je po-
dana učečemu se in se nanaša na specifične vidike njegovega dela/izvedbe,
namen pa je v izboljšanju dela/izvedbe v prihodnje«. Ta opredelitev je bila
osnova za številne raziskave (npr. Kulhavy (1977), Ramaprasad (1983), Hattie in
Timperley (2007)) o pomenu in vlogi povratne informacije, ki so bile ključne
za nadgradnjo opredelitve pojma pa tudi pogleda na vlogo in pomen povra-
tne informacije.
Raziskave o pomenu in vlogi povratne informacije na področju izobraže-
vanja so prispevale k spremembi pogleda na povratno informacijo, in sicer
od njenega razumevanja kot informacije o pravilnem oz. napačnem odgo-
voru (Kulhavy 1977; Ramaprasad 1983), razumevanja enosmernega procesa
njenega podajanja od učitelja do učenca (Hattie in Timperley 2007) do razu-
mevanja podajanja povratne informacije kot komunikacijskega procesa, kot
dialoga med učiteljem in učencem (Carless 2015; Henderson idr. 2019). Po letu
2016 so se okrepile raziskave o tem, kako učenci reagirajo na prejeto povratno
informacijo, kako jo sprejmejo uporabijo (Lipnevich in Smith 2022).
Za učinkovit proces podajanja povratne informacije je pomembno, da njen
pomen in vlogo poznajo učitelji in študenti, kar izpostavljata tudi Carless in
Boud (2018), ki sta uvedla pojem »pismenost na področju povratne informa-
cije« (angl. feedback literacy). S tem je v ospredje prišel pomen načrtovanja
podajanja povratne informacije v učnem procesu oz. strategije podajanja
povratne informacije. Slednje izpostavlja tudi Susanne Narciss (2008, 126) z
modelom dveh zank povratne informacije (angl. two-feedback-loop), namen
katerega je pojasniti temeljne dejavnike in učinke povratnih informacij pri
interaktivnem pouku.
Pri opredelitvi pojma povratna informacija je pomembno izpostaviti po-
men kibernetike. Susanne Narciss (2008, 127) namreč povratno informacijo
»skladno s kibernetičnimi in eksperimentalnimi opredelitvami v kontekstu
poučevanja« opredeljuje kot »vse informacije, ki se študentu posredujejo po
njegovem odgovoru, cilj teh informacij pa je obveščanje študenta o njego-
vem dejanskem stanju učenja ali izvedbe z namenom, da bi v smeri želenih
učnih standardov regulirali nadaljnje procese učenja«. Nadalje navaja, da je
ta opredelitev pomembna, saj v kontekstu poučevanja razlikuje med zuna-
299
splošno načelo se uporablja v teoriji instrumentalnega/operativnega pogo-
jevanja (Lipnevich in Panadero 2021).
V 60. letih 20. stoletja se je z razvojem pedagoške psihologije kot znan-
stvene discipline začelo preučevanje vloge in pomena povratne informacije
na področju izobraževanja (Lipnevich in Panadero 2021). Eden prvih, ki je
opredelil pojem povratna informacija na tem področju, je bil Gagne. V delu
The Conditions of Learning iz leta 1965 jo je opredelil kot »informacijo, ki je po-
dana učečemu se in se nanaša na specifične vidike njegovega dela/izvedbe,
namen pa je v izboljšanju dela/izvedbe v prihodnje«. Ta opredelitev je bila
osnova za številne raziskave (npr. Kulhavy (1977), Ramaprasad (1983), Hattie in
Timperley (2007)) o pomenu in vlogi povratne informacije, ki so bile ključne
za nadgradnjo opredelitve pojma pa tudi pogleda na vlogo in pomen povra-
tne informacije.
Raziskave o pomenu in vlogi povratne informacije na področju izobraže-
vanja so prispevale k spremembi pogleda na povratno informacijo, in sicer
od njenega razumevanja kot informacije o pravilnem oz. napačnem odgo-
voru (Kulhavy 1977; Ramaprasad 1983), razumevanja enosmernega procesa
njenega podajanja od učitelja do učenca (Hattie in Timperley 2007) do razu-
mevanja podajanja povratne informacije kot komunikacijskega procesa, kot
dialoga med učiteljem in učencem (Carless 2015; Henderson idr. 2019). Po letu
2016 so se okrepile raziskave o tem, kako učenci reagirajo na prejeto povratno
informacijo, kako jo sprejmejo uporabijo (Lipnevich in Smith 2022).
Za učinkovit proces podajanja povratne informacije je pomembno, da njen
pomen in vlogo poznajo učitelji in študenti, kar izpostavljata tudi Carless in
Boud (2018), ki sta uvedla pojem »pismenost na področju povratne informa-
cije« (angl. feedback literacy). S tem je v ospredje prišel pomen načrtovanja
podajanja povratne informacije v učnem procesu oz. strategije podajanja
povratne informacije. Slednje izpostavlja tudi Susanne Narciss (2008, 126) z
modelom dveh zank povratne informacije (angl. two-feedback-loop), namen
katerega je pojasniti temeljne dejavnike in učinke povratnih informacij pri
interaktivnem pouku.
Pri opredelitvi pojma povratna informacija je pomembno izpostaviti po-
men kibernetike. Susanne Narciss (2008, 127) namreč povratno informacijo
»skladno s kibernetičnimi in eksperimentalnimi opredelitvami v kontekstu
poučevanja« opredeljuje kot »vse informacije, ki se študentu posredujejo po
njegovem odgovoru, cilj teh informacij pa je obveščanje študenta o njego-
vem dejanskem stanju učenja ali izvedbe z namenom, da bi v smeri želenih
učnih standardov regulirali nadaljnje procese učenja«. Nadalje navaja, da je
ta opredelitev pomembna, saj v kontekstu poučevanja razlikuje med zuna-
299
