Page 48 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 48
a Rejc in Vanja Riccarda Kiswarday
zvoju in je povezano s številnimi izzivi, prikažemo ugotovitve nekaterih razi-
skav, ki so preučevale usposobljenost pedagoških delavcev za vzgojo in izo-
braževanje otrok z avtizmom. V empiričnem delu pa analiziramo samooceno
študentov inkluzivne pedagogike pred in po izvedbi predmeta, v okviru kate-
rega razvijajo kompetence, povezane z metodami dela z otroki z avtizmom,
pri čemer nas posebej zanima, v kolikšni meri na to vplivajo predhodne iz-
kušnje z osebami z avtizmom in način študija (redni oz. izredni). Na podlagi
opravljene raziskave v prispevku podajamo smernice za usposabljanje bo-
dočih inkluzivnih pedagogov za delo z otroki z avtizmom, kar bo pripomoglo
tudi k zagotavljanju ustreznih pogojev in udejanjanju inkluzije v prihodnosti.
Prevalenca avtizma skozi čas
Avtizem oz. avtistične motnje (AM) so skupina vseživljenjskih razvojnih mo-
tenj, ki vplivajo predvsem na način komunikacije osebe z avtizmom z drugimi
ter na njen odnos do drugih ljudi in sveta (Jurišić 2016). Za osebe z avtizmom
so značilna vedenjska odstopanja na področju socialne komunikacije in inte-
rakcije ter usmerjeni interesi in prisotnost rigidnega, stereotipnega vedenja
(American Psychiatric Association 2013; Maček 2018). Čeprav zaradi izrazito
povečane incidence v zadnjem obdobju stroka intenzivno preučuje avtizem,
je njegova etiologija še vedno precej neznana (Macedoni-Lukšič idr. 2009).
Leta 1966, ko naj bi bila opravljena prva epidemiološka raziskava, je bil av-
tizem prepoznan le pri 4,5/10.000 otrok (Lotter 1967 v Cook in Wilmerdinger
2015) oz. 0,045 otrok in tako veljal za redko motnjo, kar se je v zadnjih deset-
letjih spremenilo. Pogled v preteklost in podatki zadnjih raziskav jasno kažejo
na stalno naraščanje števila (diagnosticiranih) oseb z avtizmom skozi čas.
Glede na podatke v preglednici 1 ugotavljamo, da je razširjenost avtizma
danes štirikrat večja kot pred dvajsetimi leti, saj je bila leta 2000 med 8-letniki
prevalenca avtizma 6,7 (1 od 150 oz. 0,67 ), leta 2020 pa 27,6/1.000 otrok, kar
pomeni, da je imel avtizem kar od eden od 36 otrok (2,76 ). Podatki kažejo
tudi, da je bil leta 2020 avtizem kar 3,8-krat pogosteje diagnosticiran pri deč-
kih kot pri deklicah (Maenner idr. 2023). Leta 2018 je bil pri dečkih diagno-
sticiran 4,3-krat pogosteje kot pri deklicah (Maenner idr. 2020), kar kaže na
povečanje pojavnosti avtizma pri deklicah. Ker v Sloveniji nimamo podatkov
o pojavnosti oseb z avtizmom, si strokovnjaki prizadevajo vzpostaviti register
oseb z avtizmom v Sloveniji, saj so ti podatki ključni za načrtovanje strokovne
in sistematične podpore.¹
¹ Glej https://visavis.si/pregled-stanja-potreb-zaposlenih-v-vzgoji-in-izobrazevanju-po
-dodatnih-znanjih-in-izmenjava-praks/.
48
zvoju in je povezano s številnimi izzivi, prikažemo ugotovitve nekaterih razi-
skav, ki so preučevale usposobljenost pedagoških delavcev za vzgojo in izo-
braževanje otrok z avtizmom. V empiričnem delu pa analiziramo samooceno
študentov inkluzivne pedagogike pred in po izvedbi predmeta, v okviru kate-
rega razvijajo kompetence, povezane z metodami dela z otroki z avtizmom,
pri čemer nas posebej zanima, v kolikšni meri na to vplivajo predhodne iz-
kušnje z osebami z avtizmom in način študija (redni oz. izredni). Na podlagi
opravljene raziskave v prispevku podajamo smernice za usposabljanje bo-
dočih inkluzivnih pedagogov za delo z otroki z avtizmom, kar bo pripomoglo
tudi k zagotavljanju ustreznih pogojev in udejanjanju inkluzije v prihodnosti.
Prevalenca avtizma skozi čas
Avtizem oz. avtistične motnje (AM) so skupina vseživljenjskih razvojnih mo-
tenj, ki vplivajo predvsem na način komunikacije osebe z avtizmom z drugimi
ter na njen odnos do drugih ljudi in sveta (Jurišić 2016). Za osebe z avtizmom
so značilna vedenjska odstopanja na področju socialne komunikacije in inte-
rakcije ter usmerjeni interesi in prisotnost rigidnega, stereotipnega vedenja
(American Psychiatric Association 2013; Maček 2018). Čeprav zaradi izrazito
povečane incidence v zadnjem obdobju stroka intenzivno preučuje avtizem,
je njegova etiologija še vedno precej neznana (Macedoni-Lukšič idr. 2009).
Leta 1966, ko naj bi bila opravljena prva epidemiološka raziskava, je bil av-
tizem prepoznan le pri 4,5/10.000 otrok (Lotter 1967 v Cook in Wilmerdinger
2015) oz. 0,045 otrok in tako veljal za redko motnjo, kar se je v zadnjih deset-
letjih spremenilo. Pogled v preteklost in podatki zadnjih raziskav jasno kažejo
na stalno naraščanje števila (diagnosticiranih) oseb z avtizmom skozi čas.
Glede na podatke v preglednici 1 ugotavljamo, da je razširjenost avtizma
danes štirikrat večja kot pred dvajsetimi leti, saj je bila leta 2000 med 8-letniki
prevalenca avtizma 6,7 (1 od 150 oz. 0,67 ), leta 2020 pa 27,6/1.000 otrok, kar
pomeni, da je imel avtizem kar od eden od 36 otrok (2,76 ). Podatki kažejo
tudi, da je bil leta 2020 avtizem kar 3,8-krat pogosteje diagnosticiran pri deč-
kih kot pri deklicah (Maenner idr. 2023). Leta 2018 je bil pri dečkih diagno-
sticiran 4,3-krat pogosteje kot pri deklicah (Maenner idr. 2020), kar kaže na
povečanje pojavnosti avtizma pri deklicah. Ker v Sloveniji nimamo podatkov
o pojavnosti oseb z avtizmom, si strokovnjaki prizadevajo vzpostaviti register
oseb z avtizmom v Sloveniji, saj so ti podatki ključni za načrtovanje strokovne
in sistematične podpore.¹
¹ Glej https://visavis.si/pregled-stanja-potreb-zaposlenih-v-vzgoji-in-izobrazevanju-po
-dodatnih-znanjih-in-izmenjava-praks/.
48
