Page 49 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 49
Razvoj kompetenc bodočih inkluzivnih pedagogov za delo z otroki z avtizmom
Preglednica 1 Razširjenost avtizma v populaciji osemletnikov v ZDA
Leto () () () Leto () () ()
, od , , od ,
, od , , od ,
, od , , od ,
, od , , od ,
, od , , od ,
, od ,
Opombe Naslovi stolpcev: (1) povprečna prevalenca na 1.000 otrok, (2) okvirna ocena: 1 od
X otrok, (3) prevalenca v odstotkih. Povzeto po National Center on Birth Defects and Develop-
mental Disabilities, Centers for Disease Control and Prevention (b. l.).
Pojmovanje avtizma nekoč in danes
Na porast prevalence avtizma naj bi precej vplivala sprememba koncepta ra-
zumevanja avtizma v zadnjih desetletjih (Macedoni-Lukšič 2011). Prvi Diagno-
stični statistični priročnik (DSM-I) Ameriškega združenja za psihiatrijo (Ame-
rican Psychiatric Association 1952) je avtizem opredeljeval kot podtip otroške
shizofrenije, leta 1980 pa je uradno postal ločena diagnoza (Cook in Willmer-
dinger 2015). Pojmovanje avtizma kot hude in redke psihiatrične motnje, kot
je bil prvič opisan v 40. letih prejšnjega stoletja, se je skozi leta raziskova-
nja na tem področju močno spremenilo. Danes vemo, da gre za razvojno-
nevrološko motnjo, ki jo razumemo kot spekter (Macedoni-Lukšič 2011). Ter-
minologija trenutnega diagnostičnega sistema avtizem pojmuje kot motnjo
(Autistic Spectrum Disorder – ASD), nasproti temu pa zagovorniki avtizma
poudarjajo, da gre za stanje (Autistic Spectrum Condition – ASC), kar ute-
meljujejo s perspektive teorije nevrorazličnosti (Singer 1999; Baron-Cohen
2017). Z vidika nevrorazličnosti avtizem tako razumemo kot primer raznoliko-
sti možganov, saj so vsi možgani med sabo enostavno različni. Ob vse večji
prepoznavnosti avtizma je diagnosticiran tudi večji delež oseb z avtizmom
s povprečnimi in z nadpovprečnimi intelektualnimi zmožnostmi, zaradi če-
sar je treba stališča o avtizmu prilagoditi (Baron-Cohen 2017). V preteklosti
je bilo več pozornosti usmerjene v klasični avtizem in je obenem prevlado-
valo pojmovanje avtizma kot motnje, sodobne teorije pa nas vabijo, da nanj
pogledamo tudi z vidika koncepta nevrorazličnosti. Ta zajema tudi visoko in-
teligentne in socialno prilagodljivejše osebe, ki pa imajo kljub temu izražene
nekatere avtistične značilnosti, ki jih lahko v vsakdanjem življenju in pri izra-
žanju njihovih sposobnosti pomembno ovirajo, zato je ključno prilagajanje
okolja in opremljanje posameznikov s strategijami, ki jim bodo omogočale
uspešno sobivanje in prispevek k družbi z vsemi njihovimi potenciali.
49
Preglednica 1 Razširjenost avtizma v populaciji osemletnikov v ZDA
Leto () () () Leto () () ()
, od , , od ,
, od , , od ,
, od , , od ,
, od , , od ,
, od , , od ,
, od ,
Opombe Naslovi stolpcev: (1) povprečna prevalenca na 1.000 otrok, (2) okvirna ocena: 1 od
X otrok, (3) prevalenca v odstotkih. Povzeto po National Center on Birth Defects and Develop-
mental Disabilities, Centers for Disease Control and Prevention (b. l.).
Pojmovanje avtizma nekoč in danes
Na porast prevalence avtizma naj bi precej vplivala sprememba koncepta ra-
zumevanja avtizma v zadnjih desetletjih (Macedoni-Lukšič 2011). Prvi Diagno-
stični statistični priročnik (DSM-I) Ameriškega združenja za psihiatrijo (Ame-
rican Psychiatric Association 1952) je avtizem opredeljeval kot podtip otroške
shizofrenije, leta 1980 pa je uradno postal ločena diagnoza (Cook in Willmer-
dinger 2015). Pojmovanje avtizma kot hude in redke psihiatrične motnje, kot
je bil prvič opisan v 40. letih prejšnjega stoletja, se je skozi leta raziskova-
nja na tem področju močno spremenilo. Danes vemo, da gre za razvojno-
nevrološko motnjo, ki jo razumemo kot spekter (Macedoni-Lukšič 2011). Ter-
minologija trenutnega diagnostičnega sistema avtizem pojmuje kot motnjo
(Autistic Spectrum Disorder – ASD), nasproti temu pa zagovorniki avtizma
poudarjajo, da gre za stanje (Autistic Spectrum Condition – ASC), kar ute-
meljujejo s perspektive teorije nevrorazličnosti (Singer 1999; Baron-Cohen
2017). Z vidika nevrorazličnosti avtizem tako razumemo kot primer raznoliko-
sti možganov, saj so vsi možgani med sabo enostavno različni. Ob vse večji
prepoznavnosti avtizma je diagnosticiran tudi večji delež oseb z avtizmom
s povprečnimi in z nadpovprečnimi intelektualnimi zmožnostmi, zaradi če-
sar je treba stališča o avtizmu prilagoditi (Baron-Cohen 2017). V preteklosti
je bilo več pozornosti usmerjene v klasični avtizem in je obenem prevlado-
valo pojmovanje avtizma kot motnje, sodobne teorije pa nas vabijo, da nanj
pogledamo tudi z vidika koncepta nevrorazličnosti. Ta zajema tudi visoko in-
teligentne in socialno prilagodljivejše osebe, ki pa imajo kljub temu izražene
nekatere avtistične značilnosti, ki jih lahko v vsakdanjem življenju in pri izra-
žanju njihovih sposobnosti pomembno ovirajo, zato je ključno prilagajanje
okolja in opremljanje posameznikov s strategijami, ki jim bodo omogočale
uspešno sobivanje in prispevek k družbi z vsemi njihovimi potenciali.
49
