Page 588 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 588
a Keršič in Andreja Kozmus
sam postane spletni nasilnež (Sechi, Cabrasa in Sideli 2023). Zaradi specifičnih
značilnosti spletnega nasilja (Kozmus in Pšunder 2022) je le-to težje oprede-
ljivo, mladi pa premalokrat spregovorijo o njem ali zanikajo/omilijo škodo,
ki je posledica spletnega nasilja (Monks, Robinson in Worlidge 2012). Zaradi
naštetega pogosto umanjka ukrepanje ob njegovem pojavu (Runions in Bak
2015), posledice (Sánchez-Fernández, Borda-Mas in Mora-Merchán 2023) pa
ostanejo nenaslovljene.
Opredelitev spletnega nasilja
Konec 20. stoletja je Olweus (1993) medvrstniško nasilje opredelil kot po-
navljajoča se negativna/agresivna dejanja, fizična in/ali psihična (besedna,
odnosna), ki so, ob nesorazmerju moči med storilcem in žrtvijo, usmerjena
v enega ali več vrstnikov z namenom škodovanja (Slattery, Peshak in Kern
2019). Tradicionalno medvrstniško nasilje in spletno nasilje se pogosto prekri-
vata, saj je več kot 50 žrtev spletnega nasilja doživelo tudi tradicionalnejše
oblike medvrstniškega nasilja (Olweus in Limber 2018).
Spletno nasilje ima, če ga primerjamo s tradicionalnim medvrstniškim na-
siljem, svoje specifike, kot so: (a) anonimnost nasilneža, (b) doseg žrtve, (c)
ponavljanje in trajnost vsebin na spletu, (d) reakcije žrtve, ki nasilnežu niso
vidne, in (e) razumevanje nesorazmerja moči (Kozmus in Pšunder 2022).
V primerjavi s tradicionalnim medvrstniškim nasiljem se storilci spletnega
nasilja »skrivajo za ekrani«, kar jim daje občutek varnosti in zmanjšuje ob-
čutke krivde, strahu ter odgovornosti (Aničič idr. 2017). Vse to lahko vpliva
na porast spletnega nasilja (Campbell idr. 2013) in omogoča hitro prehajanje
med različnimi vlogami (opazovalec, žrtev in storilec) prisotnih v nasilnih situ-
acijah (Sechi, Cabrasa in Sideli 2023). Vsak uporabnik spleta, s tem, ko všečka
in/ali deli določene nasilne vsebine, namreč (nevede) postane soudeleženec
nasilnega vedenja. Prav tako spletno nasilje omogoča hitro dostopnost do
velikega števila žrtev (Snakenborg, Van Acker in Gable 2011). Tudi dinamika
ponavljajočih se nasilnih dejanj je na spletu specifična, saj lahko že z enim sa-
mim dejanjem sprožimo množično deljenje oz. ponavljanje teh dejanj s strani
drugih oseb. Tako se sporne fotografije, videoposnetki ipd. izjemno hitro ši-
rijo (Slonje, Smith in Frisén 2012). Relativna težavnost in dolgotrajnost odstra-
njevanja neprimernih ter žaljivih vsebin s spleta pa je še posebej škodljiva
za žrtve (Olweus in Limber 2018). Poleg naštetega spletno okolje zmanjšuje
možnost povezovanja agresivnega vedenja z njegovimi posledicami, kar na-
silnežu preprečuje empatijo do žrtev (Kozmus in Pšunder 2022). V virtualnem
svetu storilci čutijo manj nadzora nad sabo, kar jim daje več možnosti, da za-
nikajo svoja dejanja ter se izogibajo kaznim zanje. To okrepi njihove občutke,
588
sam postane spletni nasilnež (Sechi, Cabrasa in Sideli 2023). Zaradi specifičnih
značilnosti spletnega nasilja (Kozmus in Pšunder 2022) je le-to težje oprede-
ljivo, mladi pa premalokrat spregovorijo o njem ali zanikajo/omilijo škodo,
ki je posledica spletnega nasilja (Monks, Robinson in Worlidge 2012). Zaradi
naštetega pogosto umanjka ukrepanje ob njegovem pojavu (Runions in Bak
2015), posledice (Sánchez-Fernández, Borda-Mas in Mora-Merchán 2023) pa
ostanejo nenaslovljene.
Opredelitev spletnega nasilja
Konec 20. stoletja je Olweus (1993) medvrstniško nasilje opredelil kot po-
navljajoča se negativna/agresivna dejanja, fizična in/ali psihična (besedna,
odnosna), ki so, ob nesorazmerju moči med storilcem in žrtvijo, usmerjena
v enega ali več vrstnikov z namenom škodovanja (Slattery, Peshak in Kern
2019). Tradicionalno medvrstniško nasilje in spletno nasilje se pogosto prekri-
vata, saj je več kot 50 žrtev spletnega nasilja doživelo tudi tradicionalnejše
oblike medvrstniškega nasilja (Olweus in Limber 2018).
Spletno nasilje ima, če ga primerjamo s tradicionalnim medvrstniškim na-
siljem, svoje specifike, kot so: (a) anonimnost nasilneža, (b) doseg žrtve, (c)
ponavljanje in trajnost vsebin na spletu, (d) reakcije žrtve, ki nasilnežu niso
vidne, in (e) razumevanje nesorazmerja moči (Kozmus in Pšunder 2022).
V primerjavi s tradicionalnim medvrstniškim nasiljem se storilci spletnega
nasilja »skrivajo za ekrani«, kar jim daje občutek varnosti in zmanjšuje ob-
čutke krivde, strahu ter odgovornosti (Aničič idr. 2017). Vse to lahko vpliva
na porast spletnega nasilja (Campbell idr. 2013) in omogoča hitro prehajanje
med različnimi vlogami (opazovalec, žrtev in storilec) prisotnih v nasilnih situ-
acijah (Sechi, Cabrasa in Sideli 2023). Vsak uporabnik spleta, s tem, ko všečka
in/ali deli določene nasilne vsebine, namreč (nevede) postane soudeleženec
nasilnega vedenja. Prav tako spletno nasilje omogoča hitro dostopnost do
velikega števila žrtev (Snakenborg, Van Acker in Gable 2011). Tudi dinamika
ponavljajočih se nasilnih dejanj je na spletu specifična, saj lahko že z enim sa-
mim dejanjem sprožimo množično deljenje oz. ponavljanje teh dejanj s strani
drugih oseb. Tako se sporne fotografije, videoposnetki ipd. izjemno hitro ši-
rijo (Slonje, Smith in Frisén 2012). Relativna težavnost in dolgotrajnost odstra-
njevanja neprimernih ter žaljivih vsebin s spleta pa je še posebej škodljiva
za žrtve (Olweus in Limber 2018). Poleg naštetega spletno okolje zmanjšuje
možnost povezovanja agresivnega vedenja z njegovimi posledicami, kar na-
silnežu preprečuje empatijo do žrtev (Kozmus in Pšunder 2022). V virtualnem
svetu storilci čutijo manj nadzora nad sabo, kar jim daje več možnosti, da za-
nikajo svoja dejanja ter se izogibajo kaznim zanje. To okrepi njihove občutke,
588
