Page 79 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 79
Logopedska obravnava jecljanja in kompetence v luči preteklosti in sedanjosti
ne vedno in ne vedno enako intenzivno. Jecljanje namreč niha v izraženosti.
Spreminja se tudi razumevanje jecljanja – skozi čas, glede na družbo in
posameznike, ki v istem časovnem obdobju nanj gledajo z različnih perspek-
tiv. V Sloveniji in večini ostalih predelov sveta jecljanje že približno stoletje
preučuje logopedska stroka, logopedsko prakso pa v veliki meri opredelju-
jejo mnenja in stališča logopedov, ki jo izvajajo. V zadnjih letih so raziskave
v tujini pridobile pomembne informacije o logopedskih praksah jecljanja.
Pričujoča raziskava je prva, ki preučuje logopedsko prakso obravnave otrok
z jecljanjem v Sloveniji. V njej smo ugotavljali, kakšna je strokovna praksa
slovenskih logopedov na področju obravnave jecljanja v otroštvu in kako
slovenski logopedi ocenjujejo lastno kompetentnost za obravnavo jecljanja.
V Sloveniji se logopedska praksa izvaja v šolskem in zdravstvenem okolju,
zato smo ugotavljali morebitne razlike glede na delovno okolje. Sama praksa
in leta delovnih izkušenj prispevajo k pristopom ter lastni oceni kompeten-
tnosti, zato smo analizirali morebitne razlike glede na delovno dobo.
Na področju strokovne prakse ugotovitve kažejo, da ima večina logope-
dov v Sloveniji le nekaj tovrstnih obravnav letno in da gre zato za pomanj-
kanje delovnih izkušenj – večina logopedov iz vzorca je poročala o enem do
treh primerih tovrstnih obravnav na letni ravni. Podobno so v svoji raziskavi
ugotovili Tellis, Lisa Bressler in Katrina Emerick (2008). Kot prevladujoči pra-
ksi so logopedi navedli napotitev otroka k drugemu logopedu, ki ima več
izkušenj, in svetovanje staršem. Morda je slednje povezano tudi z omejenimi
izkušnjami.
Podrobnejša analiza ocene logopedov glede pomembnosti vključevanja
postopkov v začetno oceno je pokazala, da med izjemno pomembne kom-
ponente pri ocenjevanju zgodnjega jecljanja umeščajo več postopkov kot lo-
gopedi iz sorodne raziskave v tujini. Slovenski logopedi kot zelo pomembne
ocenjujejo razlago zgodnjega zatikanja staršem, pogovor o nasvetih za iz-
boljšanje govora otroka, ocenjevanje tveganja za razvoj persistentne oblike,
ocenjevanje otrokovih reakcij/emocij glede jecljanja, razlago tveganja za ra-
zvoj persistentne oblike staršem, ocenjevanje disfluentnosti, pogovor o tera-
pevtskih možnostih in o načinu pogovora z otrokom o jecljanju. Med delno
pomembne pa umeščajo pogovor z otrokom glede jecljanja. Tuji logopedi
(Singer in Kelly 2021) so v kategorijo izjemno pomembnih postavk umestili
iste postopke kot slovenski, z izjemo dveh – ocenjevanje tveganja za razvoj
persistentne oblike ter razlaga tveganja za razvoj persistentne oblike skrb-
nikom, ki sta se v tuji raziskavi znašli v skupini delno pomembnih. Najnižje
ocenjena postavka, tako v naši kot v sorodni raziskavi Care M. Singer in Ellen
M. Kelly (2021), je bila pogovor z otrokom glede jecljanja.
79
ne vedno in ne vedno enako intenzivno. Jecljanje namreč niha v izraženosti.
Spreminja se tudi razumevanje jecljanja – skozi čas, glede na družbo in
posameznike, ki v istem časovnem obdobju nanj gledajo z različnih perspek-
tiv. V Sloveniji in večini ostalih predelov sveta jecljanje že približno stoletje
preučuje logopedska stroka, logopedsko prakso pa v veliki meri opredelju-
jejo mnenja in stališča logopedov, ki jo izvajajo. V zadnjih letih so raziskave
v tujini pridobile pomembne informacije o logopedskih praksah jecljanja.
Pričujoča raziskava je prva, ki preučuje logopedsko prakso obravnave otrok
z jecljanjem v Sloveniji. V njej smo ugotavljali, kakšna je strokovna praksa
slovenskih logopedov na področju obravnave jecljanja v otroštvu in kako
slovenski logopedi ocenjujejo lastno kompetentnost za obravnavo jecljanja.
V Sloveniji se logopedska praksa izvaja v šolskem in zdravstvenem okolju,
zato smo ugotavljali morebitne razlike glede na delovno okolje. Sama praksa
in leta delovnih izkušenj prispevajo k pristopom ter lastni oceni kompeten-
tnosti, zato smo analizirali morebitne razlike glede na delovno dobo.
Na področju strokovne prakse ugotovitve kažejo, da ima večina logope-
dov v Sloveniji le nekaj tovrstnih obravnav letno in da gre zato za pomanj-
kanje delovnih izkušenj – večina logopedov iz vzorca je poročala o enem do
treh primerih tovrstnih obravnav na letni ravni. Podobno so v svoji raziskavi
ugotovili Tellis, Lisa Bressler in Katrina Emerick (2008). Kot prevladujoči pra-
ksi so logopedi navedli napotitev otroka k drugemu logopedu, ki ima več
izkušenj, in svetovanje staršem. Morda je slednje povezano tudi z omejenimi
izkušnjami.
Podrobnejša analiza ocene logopedov glede pomembnosti vključevanja
postopkov v začetno oceno je pokazala, da med izjemno pomembne kom-
ponente pri ocenjevanju zgodnjega jecljanja umeščajo več postopkov kot lo-
gopedi iz sorodne raziskave v tujini. Slovenski logopedi kot zelo pomembne
ocenjujejo razlago zgodnjega zatikanja staršem, pogovor o nasvetih za iz-
boljšanje govora otroka, ocenjevanje tveganja za razvoj persistentne oblike,
ocenjevanje otrokovih reakcij/emocij glede jecljanja, razlago tveganja za ra-
zvoj persistentne oblike staršem, ocenjevanje disfluentnosti, pogovor o tera-
pevtskih možnostih in o načinu pogovora z otrokom o jecljanju. Med delno
pomembne pa umeščajo pogovor z otrokom glede jecljanja. Tuji logopedi
(Singer in Kelly 2021) so v kategorijo izjemno pomembnih postavk umestili
iste postopke kot slovenski, z izjemo dveh – ocenjevanje tveganja za razvoj
persistentne oblike ter razlaga tveganja za razvoj persistentne oblike skrb-
nikom, ki sta se v tuji raziskavi znašli v skupini delno pomembnih. Najnižje
ocenjena postavka, tako v naši kot v sorodni raziskavi Care M. Singer in Ellen
M. Kelly (2021), je bila pogovor z otrokom glede jecljanja.
79
