Page 76 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 76
eja Gačnik in Andreja Istenič
Primerjava ocene pomembnosti vključevanja postopkov z dejanskim izva-
janjem je pokazala pomembne razlike pri petih izmed devetih spremenljivk
(glej preglednico 2). Logopedi menijo, da je v začetna srečanja treba vklju-
čiti razlago jecljanja staršem ter se pogovoriti glede nasvetov, ki jih v doma-
čem okolju dajejo otroku, o načinu odprtega pogovarjanja o jecljanju ter o
različnih možnostih pomoči oz. obravnave. Navedeno v večini primerov tudi
opravijo. Najvišja skladnost med ocenjeno pomembnostjo in dejanskim iz-
vajanjem je bila pri pogovoru s starši o nasvetih, ki jih je otrok deležen iz nji-
hove strani glede govora. Analiza pa je pokazala razlike med zaznanim po-
menom in dejanskim izvajanjem postopkov, opisanih v preostalih petih po-
stavkah, kjer smo z Wilcoxonovim testom predznačenih rangov odkrili statis-
tično pomembne razlike. Le-te kažejo, da se logopedi zavedajo velikega po-
mena vključevanja ocene disfluentnosti, dejavnikov tveganja, reakcij otroka
ter razlage dejavnikov tveganja in nadaljnjih postopkov obravnave staršem, a
tega v svoji praksi ne izvajajo pogosto. Manj kot polovica logopedov v praksi
opravi razgovor z otrokom o jecljanju. Razlika med ocenjeno pomembnostjo
in dejanskim izvajanjem v praksi je bila najvišja (W = 62,500, p < 0,001), sledili
so razlaga dejavnikov tveganja in nadaljnjih postopkov obravnave staršem
(W = 16,500, p < 0,001), ocenjevanje disfluentnosti (W = 39,000, p = 0,003),
ocenjevanje s pomočjo dejavnikov tveganja (W = 0,007) ter ocena reakcij in
emocij otroka (W = 18,547, p = 0,007).
Podatki, prikazani v preglednici 3, nudijo podrobnejši vpogled v najpogo-
stejše teme, ki jih logopedi obravnavajo v sklopu svetovanja. Seznam po-
stavk je bil oblikovan po literaturi in slovenski logopedski praksi. Logopedi
so na petstopenjski lestvici poročali o pogostosti vključevanja nasvetov s se-
znama, ki so ga lahko dodatno dopolnili z lastnimi primeri. Podatki so po-
kazali, da logopedi staršem najpogosteje svetujejo prilagajanje okolja (4,43),
sledita svetovanje glede spremljanja načina zatikanja otroka (4,00) in obisk
drugega logopeda (3,82). Občasno svetujejo odprt pogovor z otrokom o je-
cljanju (3,19), strategije prilagajanja govora otroka (2,89), spremembo dnev-
nega ritma (2,83) in ignoriranje zatikanja (2,57). Zelo redko pa svetujejo spre-
membo prehrane (1,67). Štirje logopedi so dodali primere iz lastne prakse.
Eden izmed teh je izpostavil, da staršem vedno svetuje, naj se izogibajo opo-
zarjanju, prekinjanju in dopolnjevanju govora, zmanjševanju števila vprašanj
oz. poenostavljanju vprašanj ter naj na pojav jecljanja opozorijo v vrtcu in
otroka ne izpostavljajo situacijam, ki mu predstavljajo večji komunikacijski
izziv. Drugi v večini primerov svetuje sproščeno vzdušje v domačem okolju
ter dnevno rutino, vedno pa izogibanje opozarjanju, prekinjanju in dopolnje-
vanju otrokovega govora. Tretji je izpostavil, da občasno svetuje pogovor z
vzgojiteljico ali učiteljico. Četrti pa v večini primerov svetuje dihalne vaje in
76
Primerjava ocene pomembnosti vključevanja postopkov z dejanskim izva-
janjem je pokazala pomembne razlike pri petih izmed devetih spremenljivk
(glej preglednico 2). Logopedi menijo, da je v začetna srečanja treba vklju-
čiti razlago jecljanja staršem ter se pogovoriti glede nasvetov, ki jih v doma-
čem okolju dajejo otroku, o načinu odprtega pogovarjanja o jecljanju ter o
različnih možnostih pomoči oz. obravnave. Navedeno v večini primerov tudi
opravijo. Najvišja skladnost med ocenjeno pomembnostjo in dejanskim iz-
vajanjem je bila pri pogovoru s starši o nasvetih, ki jih je otrok deležen iz nji-
hove strani glede govora. Analiza pa je pokazala razlike med zaznanim po-
menom in dejanskim izvajanjem postopkov, opisanih v preostalih petih po-
stavkah, kjer smo z Wilcoxonovim testom predznačenih rangov odkrili statis-
tično pomembne razlike. Le-te kažejo, da se logopedi zavedajo velikega po-
mena vključevanja ocene disfluentnosti, dejavnikov tveganja, reakcij otroka
ter razlage dejavnikov tveganja in nadaljnjih postopkov obravnave staršem, a
tega v svoji praksi ne izvajajo pogosto. Manj kot polovica logopedov v praksi
opravi razgovor z otrokom o jecljanju. Razlika med ocenjeno pomembnostjo
in dejanskim izvajanjem v praksi je bila najvišja (W = 62,500, p < 0,001), sledili
so razlaga dejavnikov tveganja in nadaljnjih postopkov obravnave staršem
(W = 16,500, p < 0,001), ocenjevanje disfluentnosti (W = 39,000, p = 0,003),
ocenjevanje s pomočjo dejavnikov tveganja (W = 0,007) ter ocena reakcij in
emocij otroka (W = 18,547, p = 0,007).
Podatki, prikazani v preglednici 3, nudijo podrobnejši vpogled v najpogo-
stejše teme, ki jih logopedi obravnavajo v sklopu svetovanja. Seznam po-
stavk je bil oblikovan po literaturi in slovenski logopedski praksi. Logopedi
so na petstopenjski lestvici poročali o pogostosti vključevanja nasvetov s se-
znama, ki so ga lahko dodatno dopolnili z lastnimi primeri. Podatki so po-
kazali, da logopedi staršem najpogosteje svetujejo prilagajanje okolja (4,43),
sledita svetovanje glede spremljanja načina zatikanja otroka (4,00) in obisk
drugega logopeda (3,82). Občasno svetujejo odprt pogovor z otrokom o je-
cljanju (3,19), strategije prilagajanja govora otroka (2,89), spremembo dnev-
nega ritma (2,83) in ignoriranje zatikanja (2,57). Zelo redko pa svetujejo spre-
membo prehrane (1,67). Štirje logopedi so dodali primere iz lastne prakse.
Eden izmed teh je izpostavil, da staršem vedno svetuje, naj se izogibajo opo-
zarjanju, prekinjanju in dopolnjevanju govora, zmanjševanju števila vprašanj
oz. poenostavljanju vprašanj ter naj na pojav jecljanja opozorijo v vrtcu in
otroka ne izpostavljajo situacijam, ki mu predstavljajo večji komunikacijski
izziv. Drugi v večini primerov svetuje sproščeno vzdušje v domačem okolju
ter dnevno rutino, vedno pa izogibanje opozarjanju, prekinjanju in dopolnje-
vanju otrokovega govora. Tretji je izpostavil, da občasno svetuje pogovor z
vzgojiteljico ali učiteljico. Četrti pa v večini primerov svetuje dihalne vaje in
76
