Page 80 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 80
eja Gačnik in Andreja Istenič
Primerjava ocenjenega pomena in dejanskega vključevanja postopka v
prakso pa je pokazala velike razlike, ki kažejo na vrzel med razumevanjem
obravnave ter njenim dejanskim izvajanjem v praksi, na katero so opozarjali
tudi nekateri drugi raziskovalci (Beita-Ell in Boyle 2020). Skladno z zaznanim
pomenom v svoje prakse večina logopedov vključuje razlago jecljanja star-
šem, pogovor o nasvetih glede otrokovega govora, o načinu odprtega pogo-
varjanja o jecljanju ter o različnih možnostih pomoči oz. obravnave. Naspro-
tno pa, kljub zavedanju velikega pomena vključevanja ocene disfluentnosti,
dejavnikov tveganja, reakcij otroka ter razlage dejavnikov tveganja in nadalj-
njih postopkov obravnave staršem, tega v svoji praksi pogosto ne izvajajo.
Prav tako manj kot polovica logopedov v praksi opravi razgovor z otrokom o
jecljanju. Primerjava med praksami logopedov iz različnih delovnih okolij in
z različno delovno dobo ni pokazala pomembnih razlik.
Logopedi so kot pogosto aktivnost izpostavili svetovanje. Najpogosteje
staršem svetujejo prilagajanje okolja v komunikacijsko enostavnejše ter
spremljanje zatikanja pri otroku. Občasno jim svetujejo, da se o jecljanju z
otrokom pogovarjajo na odprt način, se s starši pogovorijo o nasvetih, ki jih
dajejo otroku glede govora, in svetujejo glede sprememb dnevnega ritma.
Redko pa svetujejo ignoriranje jecljanja in spremembo prehrane. V načinu
svetovanja logopedi niso bili enotni, med njimi so se pokazale razlike.
Ugotovitve, povezane s samooceno strokovne usposobljenosti za obrav-
navo jecljanja, so zaskrbljujoče. Samoocena sodelujočih logopedov je bila v
splošnem nizka in je dosegala nizko vrednost strokovne kompetentnosti, kar
je nižje od trenda, ki ga opažajo raziskovalci praks v tujini (Briley 2018; Beita-Ell
in Boyle 2020). Rezultati so pokazali nekoliko višjo strokovno usposobljenost
pri izvajanju postopkov ocenjevanja v primerjavi s postopki v sklopu pomoči
oz. terapije. Na kompetentnosti pri izvajanju terapije je pozitivno vplivala de-
lovna doba, kar ni skladno z izsledki Brileya (2018), ki ugotavlja nasprotno.
Glede na delovno okolje šole oz. ambulante ni bilo ugotovljenih pomemb-
nih razlik.
Pričujoča razprava pomembno opozarja na vidike obravnave jecljanja, kot
jih izpostavljajo slovenski logopedi, ki delujejo v šolskem in zdravstvenem
okolju. Logopedi imajo kritičen odnos do lastne usposobljenosti na tem pod-
ročju in s tem odpirajo pomembno vprašanje, ki ga bo treba nasloviti na sis-
temski ravni in na ravni izobraževanja ter usposabljanja logopedov.
Literatura
Beita-Ell, C., in M. P. Boyle. 2020. »School-Based Speech-Language Pathologists’
Perceived Self-Efficacy in Conducting Multidimensional Treatment with
80
Primerjava ocenjenega pomena in dejanskega vključevanja postopka v
prakso pa je pokazala velike razlike, ki kažejo na vrzel med razumevanjem
obravnave ter njenim dejanskim izvajanjem v praksi, na katero so opozarjali
tudi nekateri drugi raziskovalci (Beita-Ell in Boyle 2020). Skladno z zaznanim
pomenom v svoje prakse večina logopedov vključuje razlago jecljanja star-
šem, pogovor o nasvetih glede otrokovega govora, o načinu odprtega pogo-
varjanja o jecljanju ter o različnih možnostih pomoči oz. obravnave. Naspro-
tno pa, kljub zavedanju velikega pomena vključevanja ocene disfluentnosti,
dejavnikov tveganja, reakcij otroka ter razlage dejavnikov tveganja in nadalj-
njih postopkov obravnave staršem, tega v svoji praksi pogosto ne izvajajo.
Prav tako manj kot polovica logopedov v praksi opravi razgovor z otrokom o
jecljanju. Primerjava med praksami logopedov iz različnih delovnih okolij in
z različno delovno dobo ni pokazala pomembnih razlik.
Logopedi so kot pogosto aktivnost izpostavili svetovanje. Najpogosteje
staršem svetujejo prilagajanje okolja v komunikacijsko enostavnejše ter
spremljanje zatikanja pri otroku. Občasno jim svetujejo, da se o jecljanju z
otrokom pogovarjajo na odprt način, se s starši pogovorijo o nasvetih, ki jih
dajejo otroku glede govora, in svetujejo glede sprememb dnevnega ritma.
Redko pa svetujejo ignoriranje jecljanja in spremembo prehrane. V načinu
svetovanja logopedi niso bili enotni, med njimi so se pokazale razlike.
Ugotovitve, povezane s samooceno strokovne usposobljenosti za obrav-
navo jecljanja, so zaskrbljujoče. Samoocena sodelujočih logopedov je bila v
splošnem nizka in je dosegala nizko vrednost strokovne kompetentnosti, kar
je nižje od trenda, ki ga opažajo raziskovalci praks v tujini (Briley 2018; Beita-Ell
in Boyle 2020). Rezultati so pokazali nekoliko višjo strokovno usposobljenost
pri izvajanju postopkov ocenjevanja v primerjavi s postopki v sklopu pomoči
oz. terapije. Na kompetentnosti pri izvajanju terapije je pozitivno vplivala de-
lovna doba, kar ni skladno z izsledki Brileya (2018), ki ugotavlja nasprotno.
Glede na delovno okolje šole oz. ambulante ni bilo ugotovljenih pomemb-
nih razlik.
Pričujoča razprava pomembno opozarja na vidike obravnave jecljanja, kot
jih izpostavljajo slovenski logopedi, ki delujejo v šolskem in zdravstvenem
okolju. Logopedi imajo kritičen odnos do lastne usposobljenosti na tem pod-
ročju in s tem odpirajo pomembno vprašanje, ki ga bo treba nasloviti na sis-
temski ravni in na ravni izobraževanja ter usposabljanja logopedov.
Literatura
Beita-Ell, C., in M. P. Boyle. 2020. »School-Based Speech-Language Pathologists’
Perceived Self-Efficacy in Conducting Multidimensional Treatment with
80
