Page 86 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 86
a Lekan Kraševec
izpostavi tudi njihovo uspešno lociranje (Behrens 1994, 310). To je zaradi nji-
hovega nenehnega naraščanja postajalo vse težje. Informacije so v 70. letih
prejšnjega stoletja postajale vse pomembnejše za družbo kot celoto, ravna-
nje z njimi pa zaradi njihovega naraščanja vse zapletenejše (Behrens 1994,
311).
Z razvojem tehnologij, oblikovanjem informacijske družbe in nenehnim
naraščanjem števila informacij ter posledično s prvimi težnjami po njihovem
učinkovitem obvladovanju so se kmalu pojavili prvi poskusi definiranja in-
formacijske pismenosti. Bawden (2001) je ugotavljal, da pojma ni enostavno
definirati, saj vsebuje značilnosti različnih pismenosti, ki so pomembne, da
posameznik obvladuje informacije, ki jim je ves čas izpostavljen. Preučeval
je povezanost med računalniško pismenostjo, knjižničarsko pismenostjo,
omrežno pismenostjo, internetno in hiperpismenostjo. Vse so se pojavile
zaradi vse zahtevnejšega informacijskega okolja in novih tehnologij, široke
palete novih medijev in storitev (Bawden 2001). Vse te navidezno preproste
oblike pismenosti so se osredotočale na nekaj jedrnih veščin in od posa-
meznikov zahtevale širok spekter znanja ter razumevanja. Prav to je avtorja
napeljalo na razmišljanje o obliki pismenosti, ki je že od samega začetka te-
meljila na precej širših predpostavkah, kot je le ena ali več veščin, in to je
informacijska pismenost (Bawden 2001, 230).
Še danes obstaja več različnih pogledov na to, kaj je informacijska pisme-
nost. Pristopi segajo od pogleda na informacijsko pismenost kot eno samo
veščino ali nabor veščin ali kompetenc do konceptualizacije kot družbeno
uveljavljene prakse, ki se udejanja s situacijsko in kontekstualno pogojenimi
praksami (Huvila 2018, 813). Zato smo v prispevku preučili različne definicije
in izpostavili tiste, iz katerih je viden razvoj od definiranja pojma kot skupka
veščin preko nabora kompetenc vse do zavedanja širšega kontekstualnega
pomena, pri katerem ima ključno vlogo posameznikova pripravljenost na ne-
prestano učenje in obvladovanje sprememb.
Namen in raziskovalna vprašanja
Namen prispevka je bil ugotoviti, kako se je razumevanje informacijske pi-
smenosti spreminjalo od prve omembe pojma do danes in kaj je nanj vpli-
valo. Cilj prispevka je bil preko pregleda znanstvene literature izpostaviti
ključne točke razvoja koncepta z vidika razvoja definicije pojma. Osredotočili
smo se na tiste definicije, ki so informacijsko pismenost najprej obravnavale
kot skup veščin, nujnih za uspešno uporabo informacij na delovnem mestu,
pozneje pa kot eno od kompetenc, nujnih za 21. stoletje. Ugotoviti smo želeli
povezavo pojma s pripravljenostjo posameznika na nenehno učenje in infor-
86
izpostavi tudi njihovo uspešno lociranje (Behrens 1994, 310). To je zaradi nji-
hovega nenehnega naraščanja postajalo vse težje. Informacije so v 70. letih
prejšnjega stoletja postajale vse pomembnejše za družbo kot celoto, ravna-
nje z njimi pa zaradi njihovega naraščanja vse zapletenejše (Behrens 1994,
311).
Z razvojem tehnologij, oblikovanjem informacijske družbe in nenehnim
naraščanjem števila informacij ter posledično s prvimi težnjami po njihovem
učinkovitem obvladovanju so se kmalu pojavili prvi poskusi definiranja in-
formacijske pismenosti. Bawden (2001) je ugotavljal, da pojma ni enostavno
definirati, saj vsebuje značilnosti različnih pismenosti, ki so pomembne, da
posameznik obvladuje informacije, ki jim je ves čas izpostavljen. Preučeval
je povezanost med računalniško pismenostjo, knjižničarsko pismenostjo,
omrežno pismenostjo, internetno in hiperpismenostjo. Vse so se pojavile
zaradi vse zahtevnejšega informacijskega okolja in novih tehnologij, široke
palete novih medijev in storitev (Bawden 2001). Vse te navidezno preproste
oblike pismenosti so se osredotočale na nekaj jedrnih veščin in od posa-
meznikov zahtevale širok spekter znanja ter razumevanja. Prav to je avtorja
napeljalo na razmišljanje o obliki pismenosti, ki je že od samega začetka te-
meljila na precej širših predpostavkah, kot je le ena ali več veščin, in to je
informacijska pismenost (Bawden 2001, 230).
Še danes obstaja več različnih pogledov na to, kaj je informacijska pisme-
nost. Pristopi segajo od pogleda na informacijsko pismenost kot eno samo
veščino ali nabor veščin ali kompetenc do konceptualizacije kot družbeno
uveljavljene prakse, ki se udejanja s situacijsko in kontekstualno pogojenimi
praksami (Huvila 2018, 813). Zato smo v prispevku preučili različne definicije
in izpostavili tiste, iz katerih je viden razvoj od definiranja pojma kot skupka
veščin preko nabora kompetenc vse do zavedanja širšega kontekstualnega
pomena, pri katerem ima ključno vlogo posameznikova pripravljenost na ne-
prestano učenje in obvladovanje sprememb.
Namen in raziskovalna vprašanja
Namen prispevka je bil ugotoviti, kako se je razumevanje informacijske pi-
smenosti spreminjalo od prve omembe pojma do danes in kaj je nanj vpli-
valo. Cilj prispevka je bil preko pregleda znanstvene literature izpostaviti
ključne točke razvoja koncepta z vidika razvoja definicije pojma. Osredotočili
smo se na tiste definicije, ki so informacijsko pismenost najprej obravnavale
kot skup veščin, nujnih za uspešno uporabo informacij na delovnem mestu,
pozneje pa kot eno od kompetenc, nujnih za 21. stoletje. Ugotoviti smo želeli
povezavo pojma s pripravljenostjo posameznika na nenehno učenje in infor-
86
