Page 36 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

velikokrat nadomesti s sklicevanjem na kodekse in uredbe. Kodeksi etike
(pa tudi komisije) so lahko tudi zgolj mrtva črka na papirju, uvedeni zato,
da združenje ali institucija s pomočjo njih daje videz etiške osveščenosti.
Omenimo še, da kontraktualizem lahko pesti morebitna pri-
stranskost sklenjenih pravil, kar sicer skušamo odpraviti tako, da k do-
govoru (ali npr. v sestavo komisije za etiko) povabimo čim večje števi-
lo najrazličnejših deležnikov, ki predstavljajo različne vidike in interese:
idealno bi torej bilo, da so npr. v komisije za etiko znotraj psihologije po-
leg psihologov in filozofa – etika vključeni še študenti, civilna družba in
pa seveda stranke ter celo naključni posamezniki, saj se s tem najuspe-
šneje rešimo težave, da bi postali preveč »cehovski«.
Še zadnja tukaj omenjena težava kontraktualizma: zdi se, da iz mo-
ralnosti izključuje nepodpisnike oz. tiste, ki niso ali ki ne morejo sode-
lovati pri dogovoru. V konkretnem primeru gre za tujce, za neprištev-
ne osebe, novorojence, seveda pa tudi za živali. Ti so kot moralni trpniki
vključeni le, če se podpisniki zavežejo, da bodo spoštovali njihove pravi-
ce, in za to predvidijo institucijo zastopništva.

Kantov kategorični imperativ
Immanuel Kant (1724–1804) je na področju etike zaslovel s »kategoričnim
imperativom«. Ta univerzalno veljavna moralna zapoved se v Kritiki prak-
tičnega uma glasi takole (2020, § 7, str. 37): »Deluj tako, da lahko velja ma-
ksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje.« Osnovna ide-
ja kategoričnega imperativa je v tem, da je moralno ravnanje tisto, ki ga
je moč posplošiti. Pogosto ga poenostavljeno predstavimo kot vprašanje:
»Ali je možno, da bi vsi tako ravnali?« Če je odgovor da, potem je ravna-
nje moralno, če je negativen, je ravnanje moralno zavržno, saj ga ni mož-
no predpisati kot splošno pravilo. Poglejmo primer: recimo, da se mi zelo
mudi in želim preskočiti vrsto. Vprašati se moram, ali je možno, da bi vsi
tako ravnali. Hitro ugotovim, da to ni možno, saj v tem primeru vrsta
sploh ne bi več obstajala, zaradi česar tudi ne bi mogli ničesar preskoči-
ti. V trenutku, ko bi to dejanje želeli izvršiti vsi, bi spodkopalo samo sebe,
kar priča, da je nemoralno: možno je le, če se večina drži pravila, manjši-
na pa goljufa.
Lepota Kantovega kategoričnega imperativa, ki je paradigmatski pri-
mer »deontološke« etike (tj. etike dolžnosti; gr. δέον (deon) pomeni »treba
je«), je v tem, da moralnost ravnanja zveže z logiko: etičnost tako ni več
odvisna od prepisov, okusa in občutkov ali ugodja, pač pa od logike. V tem

34