Page 487 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

III.4 ∙ etične vsebine na področju samomorilnega vedenja

je to sicer ustaljena praksa, medtem ko je v kvantitativnih raziskavah to
redko. Razumljivo pa je, da tudi raziskovalci niso nevtralni ob tako ču-
stveno izraziti temi, še posebej ne, če izhajajo iz poklicev pomoči.
Etični in strokovni premislek velja tudi pri opredeljevanju razisko-
valnih vprašanj na tem področju in možnostih preučevanja le-teh. Samo-
mor lahko namreč preučujemo le precej posredno: s tehnikami psiholo-
ških avtopsij preučujemo ljudi, ki so umrli zaradi samomora, kot so jih
videli svojci. Prenekatere raziskave so te pristope kritizirale. Na eni stra-
ni so se namreč izkazali za precej nezanesljive vire informacij, saj svojci
umrlega zaradi samomora retrospektivno vidijo kot ranljivejšega, z več
znaki depresije, kot bi ga, če ne bi umrl zaradi samomora. Nekateri av-
torji tudi kritizirajo, da je lahko izpraševanje bližnjih o doživljaju pokoj-
nikovega življenja zanje boleče, kar ne bi sledilo etičnim standardom o
izogibanju povzročanja škode. Empirične raziskave s tega področja sicer
potrjujejo, da so vsebine boleče, vendar so hkrati ugotavljale, da lahko so-
delovanje v psiholoških avtopsijah žalujočim prinese celo pozitivne, tera-
pevtske učinke in daje občutek, da bodo s tem pomagali drugim ljudem.
Za takšne učinke je ključno, da ima raziskovalec tudi dobre terapevtske
spretnosti oz. spretnosti komuniciranja, da lahko takšne učinke in var-
nost metode zagotovi. Psihološka avtopsija je sicer z etičnega vidika vpra-
šljiva tudi zato, ker je težko določiti, kdo točno naj bi v teh raziskavah
sodeloval. Bližnji (žalujoči) po samomoru niso ozko definirana skupina,
poleg tega obstaja dilema, kdo od njih je pokojnika najbolje poznal. Obe-
nem pokojnik tudi ni nujno dal soglasja za podrobno preučevanje svoje-
ga življenja, kar pomeni, da se ga preučuje brez informiranega soglasja.
S preučevanjem tistih, ki so imeli zelo resne poskuse samomora, pa
so preživeli, smo sicer lahko vsebinsko blizu umrlim, vendar lahko ravno
preživetje poskusa kaže na razliko v pomenu ali dinamiki samomorilnega
vedenja. Večina raziskav v suicidologiji temelji na preučevanju samomo-
rilnih ideacij ali misli o samomoru, ki so iz tega razloga še manj veljavne
postavke sklepanja. Etično in tudi strokovno relevantno vprašanje je to-
rej, ali naj kot stroka take raziskave vseeno izvajamo in kako pazljivi mo-
ramo biti pri našem posploševanju.
Raziskovalno delo na področju samomorilnega vedenja zahteva do-
datno pozornost, kadar so vključene t. i. ranljive skupine, npr. mlado-
stniki. Dilema se pojavi že glede vključitve takih oseb (mladostnika) v
raziskavo. Raziskovalec mora namreč oceniti, ali se je oseba v tem tre-
nutku na podlagi vseh informacij zmožna avtonomno odločiti ter sprejeti

485