Page 490 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

ja, dolžnosti zaščite klienta, zagotavljanja občega dobrega zanj, neškodlji-
vosti ter zaupnosti (Alonzo in Gearing, 2017). Hkrati glede etike pri stro-
kovni obravnavi samomorilnega vedenja obstaja zelo malo empiričnih
raziskav, tako da analize etičnih dilem najpogosteje temeljijo na komen-
tarjih, pismih, razpravah ali kliničnih primerih.
Pri prepoznavi in naslavljanju tako kompleksne teme, kot je samo-
mor, se v praksi pogosto srečujemo z različnimi etičnimi dilemami (Ber-
nert in Roberts, 2012; Lakeman in Fitzgerald, 2009). Pogosta je ta, kdaj
prelomiti pravilo zaupnosti in o ogroženosti obvestiti druge ljudi ter sis-
teme pomoči. Zakoni in standardi glede naslavljanja te teme sicer stro-
kovnjake zavezujejo k intervenciji z namenom preprečevanja samomo-
rilnega vedenja (Alonzo in Gearing, 2017). To naslavlja tudi naš Kodeks
poklicne etike psihologov (v nadaljevanju Kodeks) (Društvo psihologov Slo-
venije, 2019), ki v členu 2.11. pravi, da sme psiholog od obveznosti popolnega
ščitenja podatkov psihološke obravnave odstopiti le v izjemnih primerih in to
le, kadar v obravnavi pridobi podatek, da: je ogroženo življenje obravnavanca,
je ogroženo življenje druge osebe, se izvaja nasilje in zloraba otrok, obstaja ute-
meljena verjetnost možnosti povzročitve večje družbene materialne škode in
s tem povezane splošne nevarnosti. Problem razkrivanja takšnih podatkov
navadno nastane pri praktični aplikaciji člena, saj se meje, obseg in način
posredovanja lahko razlikujejo glede na okoliščine posameznega prime-
ra (Mishara in Weisstub, 2005) in tudi med različnimi strokovnjaki. Rav-
no zaradi razlik in omejitev, ki izhajajo iz različnih obveznosti različnih
strokovnjakov, se lahko slednji kljub jasnim osnovnim smernicam ali za-
konom znajdejo v dilemi, kako ustrezno postopati (Alonzo in Gearing,
2017).
Etične dileme se lahko pojavijo tudi pri ocenjevanju samomorilne
ogroženosti in uporabi različnih postopkov, instrumentov ter metod za
njeno določanje. Visoka raven individualne variabilnosti v dejavnikih
tveganja in v osebnih dejavnikih posameznika v stiski ter značilnostih
ocenjevalca (npr. spol, zakonski stan) lahko dodatno prispeva k tem di-
lemam (Berman idr., 2015). Tudi modeli za napovedovanje tveganja kljub
statistični pomembnosti nimajo nujno (visoke) praktične uporabnosti
(Berman in Carter, 2020). Raziskave kažejo, da s podobno verjetnostjo
napovedujejo samomore v skupini posameznikov z nizko kot v skupini
z visoko samomorilno ogroženostjo (Large idr., 2016). Ravno slednje do-
datno osvetli vprašanje, kateri pristop k ocenjevanju ogroženosti je naj-
zanesljivejši in katera obravnava na tej podlagi najučinkovitejša. Etična
načela so zato izjemno pomembna, saj pomagajo zagotavljati optimalno

488